Predvsem spomladi, ko se vrnejo selivke, nam dneve popestri glasno petje številnih vrst ptic. Ste opazili, da v zadnjih letih ti napevi postajajo vse tišji in manj raznovrstni?

Zaradi vsesplošnega upada populacij ptic in sprememb v združbi zaradi globalnih podnebnih sprememb so se zvočne lastnosti v krajini spremenile, spremembe pa pričakujemo tudi v prihodnje. Večina novih raziskav kaže, da se spomladanski zvoki spreminjajo – v severni Ameriki in Evropi ptičji napevi ob zori postajajo tišji in manj raznovrstni.

Če nam zaskrbljujoče številke objavljene v Rdečem seznamu ogroženih vrst ptic niso odprle oči, nas bodo morda naša ušesa »pripeljala« do spoznanja, da je čas za spremembe. Vedno tišja pomlad opozarja na negativne spremembe v našem okolju, ki jih ne smemo ignorirati.

Spremembe zvočnih lastnosti krajine med drugimi raziskuje mednarodna ekipa raziskovalcev pod vodstvom Univerze Vzhodna Anglija (UEA). Razvili so novo tehniko za prepoznavanje sprememb zvočnih lastnosti krajine in rekonstruirali zvočne posnetke za več kot 200.000 območij v zadnjih 25 letih. Uporabili so kombinacijo podatkov iz vsakoletnih popisov ptic opravljenih v Severni Ameriki in Evropi (tudi podatke Slovenskega indeksa ptic kulturne krajine, popisa, ki ga pri nas izvajamo že od leta 2007) in zvočnih posnetkov posameznih ptic v naravi.

Za rekonstrukcijo zgodovinskih posnetkov so uporabili zvočne posnetke s spletne podatkovne baze z napevi in oglašanjem ptic Xeno-canto in podatke zbrane med vsakoletnimi popisi.

Ugotovili so vsesplošen upad v zvočni raznovrstnosti in intenziteti zvočne krajine, ki so posledica sprememb in sestave skupnosti ptic, rezultati pa sovpadajo z upadom populacij ptic. Pomlad postaja vse tišja in tako je ključna povezava med človekom in naravo vedno bolj oskrunjena.

Ptičje petje je eno izmed ključnih zvokov v naravi, ki vpliva na izboljšanje našega počutja in vzpostavljanje ter ohranjanje naše povezave z naravo. Zaradi hitre urbanizacije, spremenjenih družbenih norm in vse več preživetega časa za raznimi elektronskimi napravami smo ljudje danes premalo v stiku z naravo.

»Zmanjševanje povezanosti človeka z naravo prispeva h globalni okoljski krizi. Če smo premalo v stiku z naravo, nam lahko zanjo postaja vseeno in posledično ne opazimo številnih groženj, ki bodo imele velik vpliv tudi na nas.« je povedala dr. Morrison, raziskovalka UEA.

Če groženj ne bomo prepoznali in se jih zavedali bomo težko uvajali spremembe s katerimi jih bomo odstranili ali vsaj omilili. Zato preživljajmo čas v naravi, bodimo pozorni na morebitne spremembe in opazujmo ptice, ki so odlični indikatorji stanja narave. Potrudimo se, da bo vsak posameznik po svojih močeh čim več prispeval k ohranjanju narave.