Policisti ukrepali proti posamezniku, ki je v ujetništvu nelegalno zadrževal postovko

Postovka je ena od vrst sokolov, ki gnezdijo v Sloveniji. Foto: Alen Ploj

Pretekli petek so gorenjski policisti obravnavali posameznika iz območja Gorenjske, ki je osumljen, da si je iz narave nezakonito prisvojil postovko, vrsto sokola, in jo nezakonito zadrževal v ujetništvu.

V decembru 2018 smo na Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije prejeli anonimno prijavo o neprimernem in zelo verjetno tudi nezakonitem zadrževanju ujede v ujetništvu na območju Gorenjske. Na podlagi fotografij, ki so bile priložene prijavi, smo podali pisno prijavo nezakonitega zadrževanja ujede v ujetništvu na PU Kranj.

V petek, 11. 1. 2019, je pri osumljencu stekla policijska akcija, v kateri so preiskali okoliščine prestopka. Policisti PU Kranj so samico postovke zasegli ter jo nato predali v veterinarsko oskrbo v zavetišče za prosto živeče živali na Muto. Veterinar dr. Zlatko Golob je ptico pregledal ter ocenil, da je ptica v dokaj dobri kondiciji, vendar bo potrebna vsaj tri mesečne veterinarske oskrbe.

Postovka je ena od vrst sokolov, ki gnezdijo v Sloveniji. (Foto: Alen Ploj)

Osumljenec je ptico v ujetništvu zadrževal vsaj dobro leto in pol. Ptica je bila v ujetništvu v neustreznih bivalnih razmerah (zamrznjena voda za pitje) in brez ustrezne oskrbe (kletka živali ni bila redno čiščena, po tleh kletke trupla mrtvih ptic, ježa, itd).

Osumljenec je doma prav tako izdeloval ter nadalje prodajal pasti za lov na ujede z živo vabo. Lov na ujede s pastmi je v Sloveniji prepovedan in predstavlja kaznivo dejanje nezakonitega lova.
Na DOPPS smo v lanskem letu pričeli s štiri letnim projektom Adriatic Flyway 4, v okviru katerega se ukvarjamo tudi z nezakonitim zadrževanjem zavarovanih vrst ptic v ujetništvu. V Sloveniji je zadrževanja zavarovanih vrst ptic v ujetništvu, več kot smo si do zdaj sploh lahko predstavljali.

Zato na tem mestu pozivamo vse ljubitelje ptic in narave, da nam ob zaznavi suma nezakonitega zadrževanja ptic informacije posredujejo na dopps@dopps.si ali na telefon 041 955 988.

Sporočilo za javnost (pdf)

Dobrodošlica gnezdilkam na Podraški cerkvi v letu 2017

Z delovno akcijo smo odprli zamrežene odprtine cerkve v Podragi, ki bo tako spet nudila dom ogroženim vrstam ptic.

2017_3_1_pegasta_sova_tomazmihelic

Pegasta sova je z zamrežitvijo cerkva izgubila večino svojih tradicionalnih gnezdišč v Sloveniji.
Foto: Tomaž Mihelič

V sakralnih objektih so v preteklosti našle dom številne živali, med njimi mnogotere ptice, ki so gnezdile po zvonikih, ostrešjih in pod visokimi napušči. Cerkve so bile najpomembnejše gnezdišče pegastim sovam (Tyto alba), hudournikom (Apus apus), v njih pa so zelo pogosto gnezdili tudi čuki (Athene noctua), lesne sove (Strix aluco), kavke (Corvus monedula), postovke (Falco tinnunculus), južne postovke (Falco naumanni) in domači golobi (Columba livia domestica). Ravno množičnost slednjih je botrovala, da so se začele line v cerkvah sistematično zamreževati, saj je množična prisotnost golobov prinesla s seboj velike količine iztrebkov, ki so se ponekod v debelih plasteh nalagali po podstrešjih in zvonikih. Zamrežitev pa ni preprečila dostopa samo golobom, temveč tudi številnim redkih in ogroženim prebivalcem cerkva.

Osnovno vodilo delovne akcije, ki smo jo člani Severnoprimorske sekcije izvedli oktobra 2016, je bilo ponovno odpreti zamrežene odprtine v Podraški cerkvi in obenem zagotoviti, da se golobom ne omogoči prostega dostopa v notranjost cerkve, saj brez tega ne bi dobili dovoljenja za ta poseg. Celotno zamisel je s predstavniki župnije odlično skomuniciral domačin Peter Krečič, ki je bil tudi pobudnik celotne akcije. Pri zamisli in dejanski izvedbi pa sva mu na pomoč priskočila skupaj z Erikom Šinigojem.” je povedal Tomaž Mihelič, ki je na pomoč priskočil tudi pri izvedbi.

2017_3_1_gnezdilnice_cerkev_tomazmihelic

Nekatere rešitve so se ponudile kar na licu mesta. Za vrhnjimi linami zvonika so zaradi debelih zidov nastale prostorne gnezdilne niše. Potrebno je bilo le odstraniti mrežo na lini, na zadnji del stene namestiti vratca, da pa bodo lahko v niši gnezdilne tudi ptice, ki ne spletajo gnezd (sove, postovka), smo na dno nasuli plast sipkega peska. Razčlenjen kamnit strop niše pa je primeren tudi za netopirje.
Foto: Tomaž Mihelič

Celotna akcija se je izkazala za enostavno in učinkovito. Z nekaj deskami, vijaki in tečaji smo uspeli v cerkvi namestiti 6 prostornih gnezdilnic, ki so skonstruirane tako, da bodo lahko nudile dom kar najbolj pestri druščini redkih ptic. Da bomo lažje spremljali gnezditev, smo vsako poimenovali s ptičjim imenom, tako da so že sedaj prisotne od čuka do postovke skoraj vse pričakovane vrste.

2017_3_1_montaza_gnezdilnic_eriksinigoj

Peter Krečič in Tomaž Mihelič pred namestitvijo največje gnezdilnice v cerkvi. Da je sreča na strani pogumnih, se je izkazalo na licu mesta. Gnezdilnico za pegasto sovo je doma izdelal Bor Mihelič, mi pa smo jo potem, ne da bi se na to pripravili, z manj kot centimetrom rezerve spravili skozi vrata zvonika. Vhodna odprtina gnezdilnice se je, kot je vidno že na sliki, na las ujemala z nišo v cerkvi, dolžina gnezdilnice pa z razmikom med tramovi, kar je omogočilo enostavno montažo. Sreča ali niz naključij?
Foto: Erik Šinigoj

Na podstrešje cerkve smo za odprtine namestili prostorne lesene škatle. Ker je bilo celotno ostrešje spomladi obnovljeno, so line nad prezbiterijem ostale ravno zaradi Petrove intervencije, sicer bi jih ob obnovi ostrešja zazidali. Mi smo se obvezali, da bomo za njih namestili ustrezne škatle. Tako smo za vsako od njih namestili večjo leseno gnezdilnico. Največja je posebej prirejena za pegasto sovo, vse pa imajo na zadnji steni odprtino, skozi katero je mogoče spremljati gnezditev in gnezdilnico po potrebi očistiti. Na dno gnezdilnic smo nasuli sipek pesek, ki se je z leti nabral na podstrešju nad oboki cerkve. Med nasipanjem smo v njem našli številne ostanke kosti rovk in voluharic, kar je dokaz, da so sove pred zaprtjem odprtin redno gnezdile v cerkvi.

Akcija je čudovito uspela in razšli smo se v upanju, da bo že v prvi gnezditveni večina gnezdilnic naseljena. Upamo, da bo primer cerkve v Podragi služil kot primer dobre prakse in iskanja enostavnih rešitev za biodiverziteto in da se bodo podobne akcije izvedle še v kateri fari. Zgodba o biodiverziteti na cerkvah pa ima tudi druge izzive, kot so varovanje kolonij netopirjev, ki potrebujejo prost dostop do notranjosti ostrešja. V teh primerih je pripravljenost za odstranitev zaščitnih mrež na cerkvah zagotovo težje doseči, saj je statistika deleža zamreženih cerkva zelo zgovorna. Ampak, kjer je želja, je tudi pot.