Detli Dendrocopos
Veliki detel
(Dendrocopos major)
Veliki detel je najpogostejša evropska žolna. Prepoznamo ga po velikih belih lisah na hrbtu, enobarvih belih bokih in intenzivno rdečih podrepnih krovcih. Samec in samica se ločita po tem, da ima samec rdečo liso na zatilju, mladiče pa prepoznamo po rdečem čelu.
Velikega detla najdemo v skoraj vseh gozdovih od morja pa vse do gozdne meje. Najpogosteje njegovo trkanje po deblu slišimo spomladi, saj je zaradi gostih teritorijev prisiljen stalno nadzorovati svoj teritorij. V Sloveniji je veliki detel široko razširjena in pogosta celoletna vrsta.
Sirijski detel
(Dendrocopos syriacus)
Sirijski detel prebiva v odprti kulturni krajini med mejicami ter v sadovnjakih in vrtovih. Gozdov se večinoma izogiba. Gnezdo si v večini primerov izkleše v sadna drevesa, uporablja pa ga več let zapored, kar je med večino detlov izjema. Od velikega detla, ki mu je precej podoben, se loči po tem, da nima sklenjenega črnega pasu za lici na zadnjem delu glave.
V Sloveniji sirijski detel gnezdi le na severozahodu, pa še tam redko. Znano je, da se njegova številčnost v Evropi od konca 19. stoletja rahlo povečuje.
Srednji detel
(Dendocopos medius)
Srednji detel je drevesni specialist. Najdemo ga praktično samo v nižinskih hrastovih gozdovih, kjer v starejših sestojih doba lahko dosega tudi visoke gostote. Visoka gostota te vrste je v Krakovskem gozdu, saj je njegov izvirni habitat poplavni dobov gozd.
Gnezdo si uredi v duplu, ki si ga v drevo izteše sam že v marcu. Mladiči poletijo konec maja ali v začetku junija. Pri nas so najštevilčnejše populacije srednjega detla v nižinskih gozdovih reke Mure in v Krakovskem gozdu, kjer živi nekaj 100 parov te vrste. Drugod po nižinah jih najdemo precej manj oz. le nekaj parov na določenem območju.
Belohrbti detel
(Dendrocopos leucotos)
Belohrbtega detla razmeroma težko opazimo, saj je zelo plah. S svojimi 25 centimetri je največji med našimi detli. Samec je po obarvanosti podoben srednjemu detlu z rdečo kapo in izrazitejšimi progami na hrbtu. Belohrbti detel je zahtevna in ekološko specializirana vrsta.
Prebiva v mešanem gozdu s starimi drevesi ter trohnečimi debli in štori. Gnezdi v trhlih deblih. Tako v Sloveniji kot tudi v Evropi je belohrbti detel redka vrsta. Najpomembnejši krivec za njegovo redkost je način gospodarjenja z gozdovi, ki ne zagotavlja zadostne količine padlega in odmrlega drevja preživetje te ptice.
Triprsti detel
(Picoides tridactylus)
Triprsti detel je posebnež med detli. Samec se od drugih vrst detlov najbolj opazno loči po tem, da ima edini rumenkasto glavo, medtem ko imajo drugi na glavi rdeče perje. Svoje ime "triprsti" je dobil zato, ker je njegov prvi prst zakrnel. Alpske in dinarske gozdove je poseljeval že v času ledenih dob, do danes pa se je tukaj ohranil le na območjih visokogorskih iglastih gozdov.
Triprsti detel je precej zaupljiva vrsta, večkrat ga lahko opazujemo v okolici gnezda. Gnezdi v duplih starih in odmrlih dreves, s katerih je lubje večinoma že odpadlo. Pri nas ga najdemo na višjih predelih snežniških in kočevskih gozdov ter na Pokljuki.
Mali detel
(Dendrocopos minor)
Mali detel je, kot pove že njegovo ime, najmanjši med detli in evropskimi žolnami. Je približno vrabčje velikosti in ima kratek zašiljen kljun. Samec ima čelo rdeče obarvano, samica pa belo, po čemer ju tudi ločimo.
Mali detel prebiva v odprti krajini z majhnimi skupinami dreves in grmovja, v lokah in logih ter v starih, visokodebelnih sadovnjakih. Najdemo pa ga tudi v starejših gozdovih z debelimi hrasti, ki omogočajo večjo presvetljenost gozda. Gnezdo si izteše v odmrlih vejah hrastov. V Sloveniji je mali detel dokaj pogosta celoletna vrsta.