Golobi Columbidae

Skalni golob / Domači golob
(Columba livia & Columba livia domestica)

Skalnega in domačega goloba obravnavamo kot dve obliki iste vrste, ki se medsebojno križata. Njune populacije težko razlikujemo, čista oblika skalnega goloba pa verjetno ne obstaja več. Tako Valvasorjev bakrorez iz 17. stoletja, kot tudi poznejši pisni viri iz 19. stoletja pričajo o veliki številčnosti skalnih golobov pri nas. Izvorno so skalni golobi poseljevali skalnata območja, kot so stene in vhode jam. Te naravne habitate ponekod golobi poseljujejo še danes. Večje zgostitve pa so na mestnih območjih.

Domači golobi so zelo zaupljivi na mestnih trgih, tržnicah in v parkih, kjer jih ljudje hranijo. Ker golobi zlahka pridejo do hrane, jih v nekaterih evropskih velemestih gnezdi tudi po več tisoč.

Gnezdijo v kateremkoli letnem času, če so le ugodne razmere za zarod. Partnerja navadno skupaj sestavita skromno gnezdo, kjer samica izleže dve jajci. Novo izvaljena mladiča se hranita s hranljivo kašo iz golše staršev, imenovano tudi golobje mleko, ki je bogata z beljakovinami in maščobami. Za mladiča skrbita oba starša.

foto: Matevž Škalič

Grivar
(Columba palumbus)

Grivar je največji evropski golob, ki se zelo zgodaj vrača iz prezimovališč. Njegovo gnezditveno obdobje od marca do oktobra je eno najdaljših, saj svojih mladičev ne hrani z žuželkami, ki so dosegljive le v omejenem obdobju, pač pa z golobjim mlekom.

Prepoznavna značilnost grivarjev je bela lisa na vratu in bela proga v perutih v letu. Gnezdi v gozdovih, parkih in v odprti pokrajini porasli z nekaj drevesi in grmi. V času, ko ne gnezdi, se zbira v velike jate, ki se družno hranijo in prenočujejo. Jate spomladi razpadejo, samci pa zavzamejo svoja območja.

Prehrana je zelo raznolika in obsega vse od zelenih listov, semen in plodov do bub metuljev, listnih uši in polžev. Pobira tudi kamenčke, ki v golši pomagajo pri mletju hrane.

V zadnjih letih se v Evropi gnezditveni areal grivarja širi iz gozdov v urbano okolje. V Sloveniji je danes razširjen skoraj po celi državi in je lokalno lahko zelo pogost.

foto: Tone Trebar

Turška grlica
(Streptopelia decaocto)

Turška grlica je odlično prilagojena na življenje v bližini človeka. Njeno oglašanje »hu-hu...hu, hu-hu...hu« lahko slišimo v parkih, vrtovih, na pokopališčih in v okolici stanovanjskih hiš. Kot je značilno za predstavnike golobov, si tudi turška grlica splete zelo neugledno in na videz nestabilno gnezdo iz suhih vejic in korenin. Pogosto ga zgradi na drogovih električne napeljave, v drevesni rogovili ali na antenah hiš. Za zarod skrbita oba starša, ki odločno branita gnezdo ali hlinita poškodbo, da bi odvrnila plenilce od gnezda.

V začetku 20. stoletja se je vrsta iz svoje domovine, Indije razširila na Balkanski polotok in nato še v ostale predele Evrope. V človekovi bližini je vse leto. Pozimi obišče tudi ptičje krmilnice, saj se hrani predvsem s semeni.

foto: Tone Trebar

Divja grlica
(Streptopelia turtur)

Divja grlica je majhna, hitro leteča ptica, ki jo prepoznamo po izraziti črno-beli oznaki na vratu in svetlo-rjavo obrobljenih krovnih peresih na krilih. Je tipična vrsta Sredozemlja in toplejših regiji Evrope, na severu pa je redkejša. V srednji Evropi jo najdemo le v suhih nižinah. V Sredozemlju naseljuje polodprte obdelovalne površine z mejicami, vinograde in sadovnjake.

Med evropskimi golobi je divja grlica edina, ki se seli na velike razdalje. Zimo preživi v afriških savanah. Na selitveni poti čez Sredozemlje in severno Afriko ji preti nevarnost lova, ki ima zelo negativne vplive na njene populacije. V Sloveniji je divja grlica še razmeroma pogosta poletna vrsta, ki pa doživlja strm upad, verjetno kot posledica intenzifikacije kmetijstva.

foto: Alen Ploj