Golobi Columbidae
Skalni golob
(Columba livia)
Valvasorjev bakrorez iz 17. stoletja priča o veliki številčnosti skalnih golobov pri nas. Tudi poznejši pisni viri iz 19. stoletja pričajo o dokaj veliki pogostosti. Današnja populacija je precej manjša. Kolonije pravih skalnih golobov najdemo le še v najbolj odročnih krajih. Zaradi križanja z domačimi golobi so osebki različno obarvani. Pravi divji skalni golob je svetlo siv, z vijoličasto in zeleno liso ob strani vratu in dvema belima črnima progama na perutih.
Domači golob
(Columbia livia domestica)
Domnevno naj bi bil domači golob potomec udomačenega skalnega goloba, ki je v 11. stoletju gnezdil v hišah.
Golobe je človek torej že od nekdaj gojil, jih imel za hrano ali pa jih je uporabljal za prenašanje sporočil, njihove iztrebke pa za kmetijske in tudi vojaške namene. Danes jih gojijo za tekmovanja in razstave.
Domači golobi so zelo zaupljivi na mestnih trgih, tržnicah in v parkih, kjer jih ljudje hranijo. Ker golobi zlahka pridejo do hrane, jih v nekaterih evropskih velemestih gnezdi tudi po več tisoč.
Gnezdijo v kateremkoli letnem času, če so le ugodne razmere za zarod. Partnerja navadno skupaj sestavita skromno gnezdo, kjer samica izleže dve jajci. Novo izvaljena mladiča se hranita s hranljivo kašo iz golše staršev, imenovano tudi golobje mleko, ki je bogata z beljakovinami in maščobami. Za mladiča skrbita oba starša.
Duplar
(Columba oenas)
Duplar je edini evropski golob, ki gnezdi v duplu. Če je v okolici dovolj dupel črne žolne ali s trohnenjem lesa nastalih lukenj, lahko osebki tvorijo majhne kolonije. Bivališča izbira na stičišču med gozdom in poljem ali travnikom.
Gnezdi v gozdu, prehranjuje pa se večinoma na travnikih in poljih. Na leto ima lahko tudi tri zarode. Pozimi se del populacije verjetno umakne v Sredozemlje.
Grivar
(Columba palumbus)
Grivar je največji evropski golob, ki se zelo zgodaj vrača iz prezimovališč. Njegovo gnezditveno obdobje od marca do oktobra je eno najdaljših, saj svojih mladičev ne hrani z žuželkami, ki so dosegljive le v omejenem obdobju, pač pa z golobjim mlekom.
Prepoznavna značilnost grivarjev je bela lisa na vratu in bela proga v perutih v letu. Gnezdi v gozdovih, parkih in v odprti pokrajini porasli z nekaj drevesi in grmi. V času, ko ne gnezdi, se zbira v velike jate, ki se družno hranijo in prenočujejo. Jate spomladi razpadejo, samci pa zavzamejo svoja območja.
Prehrana je zelo raznolika in obsega vse od zelenih listov, semen in plodov do bub metuljev, listnih uši in polžev. Pobira tudi kamenčke, ki v golši pomagajo pri mletju hrane.
V zadnjih letih se v Evropi gnezditveni areal grivarja širi iz gozdov v urbano okolje.
Turška grlica
(Streptopelia decaocto)
Turška grlica je odlično prilagojena na življenje v bližini človeka. Njeno oglašanje »hu-hu...hu, hu-hu...hu« lahko slišimo v parkih, vrtovih, na pokopališčih in v okolici stanovanjskih hiš. Kot je značilno za predstavnike golobov, si tudi turška grlica splete zelo neugledno in na videz nestabilno gnezdo iz suhih vejic in korenin. Pogosto ga zgradi na drogovih električne napeljave, v drevesni rogovili ali na antenah hiš. Za zarod skrbita oba starša, ki odločno branita gnezdo ali hlinita poškodbo, da bi odvrnila plenilce od gnezda.
V začetku 20. stoletja se je vrsta iz svoje domovine Indije razširila na Balkanski polotok in nato še v ostale predele Evrope. V človekovi bližini je vse leto. Pozimi obišče tudi ptičje krmilnice, saj se hrani predvsem s semeni.
Divja grlica
(Streptopelia turtur)
Divja grlica je majhen, hitro leteč ptič, ki ga prepoznamo po izraziti črno-beli oznaki na vratu. Je tipična vrsta sredozemskih držav, na severu pa je redkejša. V srednji Evropi jo najdemo le v suhih nižinah. V Sredozemlju naseljuje polodprte obdelovalne površine z mejicami, vinograde in sadovnjake.
Med evropskimi golobi je divja grlica edina, ki se seli na velike razdalje. Zimo preživi v afriških savanah. Pri nas je dokaj pogosta poletna vrsta.