Golobi Columbidae

Domači golob
(Columbia livia domestica)

Domnevno naj bi bil domači golob potomec udomačenega skalnega goloba, ki je v 11. stoletju gnezdil v hišah.

Golobe je človek torej že od nekdaj gojil, jih imel za hrano ali pa jih je uporabljal za prenašanje sporočil, njihove iztrebke pa za kmetijske in tudi vojaške namene. Danes jih gojijo za tekmovanja in razstave.

Domači golobi so zelo zaupljivi na mestnih trgih, tržnicah in v parkih, kjer jih ljudje hranijo. Ker golobi zlahka pridejo do hrane, jih v nekaterih evropskih velemestih gnezdi tudi po več tisoč.

Gnezdijo v kateremkoli letnem času, če so le ugodne razmere za zarod. Partnerja navadno skupaj sestavita skromno gnezdo, kjer samica izleže dve jajci. Novo izvaljena mladiča se hranita s hranljivo kašo iz golše staršev, imenovano tudi golobje mleko, ki je bogata z beljakovinami in maščobami. Za mladiča skrbita oba starša.

foto: Eva Vukelič

Grivar
(Columba palumbus)

Grivar je največji evropski golob, ki se zelo zgodaj vrača iz prezimovališč. Njegovo gnezditveno obdobje od marca do oktobra je eno najdaljših, saj svojih mladičev ne hrani z žuželkami, ki so dosegljive le v omejenem obdobju, pač pa z golobjim mlekom.

Prepoznavna značilnost grivarjev je bela lisa na vratu in bela proga v perutih v letu. Gnezdi v gozdovih, parkih in v odprti pokrajini porasli z nekaj drevesi in grmi. V času, ko ne gnezdi, se zbira v velike jate, ki se družno hranijo in prenočujejo. Jate spomladi razpadejo, samci pa zavzamejo svoja območja.

Prehrana je zelo raznolika in obsega vse od zelenih listov, semen in plodov do bub metuljev, listnih uši in polžev. Pobira tudi kamenčke, ki v golši pomagajo pri mletju hrane.

V zadnjih letih se v Evropi gnezditveni areal grivarja širi iz gozdov v urbano okolje.

foto: Tone Trebar

Turška grlica
(Streptopelia decaocto)

Turška grlica je odlično prilagojena na življenje v bližini človeka. Njeno oglašanje »hu-hu...hu, hu-hu...hu« lahko slišimo v parkih, vrtovih, na pokopališčih in v okolici stanovanjskih hiš. Kot je značilno za predstavnike golobov, si tudi turška grlica splete zelo neugledno in na videz nestabilno gnezdo iz suhih vejic in korenin. Pogosto ga zgradi na drogovih električne napeljave, v drevesni rogovili ali na antenah hiš. Za zarod skrbita oba starša, ki odločno branita gnezdo ali hlinita poškodbo, da bi odvrnila plenilce od gnezda.

V začetku 20. stoletja se je vrsta iz svoje domovine Indije razširila na Balkanski polotok in nato še v ostale predele Evrope. V človekovi bližini je vse leto. Pozimi obišče tudi ptičje krmilnice, saj se hrani predvsem s semeni.

foto: Tone Trebar