Orli Aquila in drugi
Belorepec
(Haliaeetus albicilla)
Belorepec je zelo velika ujeda s širokimi perutmi in veliko glavo. Kot pove že njeno ime, imajo odrasli osebki izrazito bel klinast rep, ki je dobro viden zlasti v letu. Zadržuje se predvsem v bližini voda, saj se prehranjuje z ribami in vodnimi pticami.
V Evropi so največje populacije belorepcev na Norveškem in v vzhodni in severovzhodni Evropi. Velja za zelo ogroženo vrsto. Pri nas se redno pojavlja na mokriščih Medvedce in Cerkniško jezero ter ob rekah Drava in Mura. V Sloveniji je zelo redek gnezdilec.
Ribji orel
(Pandion haliaetus)
Ribji orel je edina evropska ujeda, ki se prehranjuje skoraj izključno z ribami. Spomladi in jeseni ga lahko opazujemo ob naših večjih jezerih in rekah, ko s plitvimi zamahi peruti leti nad vodno gladino in opreza za ribjim plenom.
Ta ujeda živi ob velikih, z ribami bogatih jezerih, čistih in počasi tekočih rekah in celo ob ustjih rek. Evropski ribji orli prezimijo v Afriki, od koder se vrnejo konec marca.
Planinski orel
(Aquila chrysaetos)
Planinski orel živi pretežno v gorovjih, medtem ko ga v nižinah najdemo le poredkoma. Njegov let je krepak, z globokimi zamahi dolgih, širokih peruti. Pogosto jadra v paru nizko nad pobočji. Pri tem išče hrano s prečesavanjem širše okolice območja, kjer gnezdi. Za gnezdo si navadno izbere nedostopno mesto v skalni steni in se bolj ali manj stalno zadržuje na istem območju.
Mladi orli se do odrasle dobe klatijo na velikih območjih. Iščejo si partnerja in primerno območje, ki jim bo nudilo prostor za gnezdenje in hrano. V Alpah se poleti prehranjujejo s svizci, mladimi gamsi ter ovcami, sicer pa z različnimi sesalci in ptiči. Lotijo se tudi mrhovine.
Pri nas živi planinski orel v hribih nad Vipavsko dolino, na Kraškem robu, v Julijskih Alpah, Karavankah, Kamniško-Savinjskih Alpah, v Snežniškem gorovju in v hribih nad Kolpo.
Mali klinkač
(Aquila pomarina)
Mali klinkač je srednje velika ujeda, ki gnezdi v prvobitnih listnatih in mešanih gozdovih z vmesnimi vlažnimi območji, kot so vlažni travniki in barja. Večina evropske populacije gnezdi v vzhodni Evropi. Prezimujejo v vzhodni Afriki, južno od ekvatorja, od koder se vrnejo aprila. V Sloveniji je izjemno redek gnezdilec.
Kačar
(Circaetus gallicus)
Kačar je velika ujeda s svetlo belo drobno rjavo grahasto spodnjo stranjo, dolgimi in širokimi perutmi ter z običajno temno glavo in zgornjim delom prsi. V času gnezditve prebiva v odprti, raznoliki pokrajini z gozdom in ekstenzivno obdelano zemljo. Tu lovi predvsem plazilce, ki jih išče s počasnim, preiskujočim lebdenjem in spuščenimi nogami. Ko plen zagleda, se nanj spusti z razširjenimi perutmi kot padalo.
Večina v Evropi živečih kačarjev se jeseni odseli v podsaharsko Afriko, kjer prezimuje. Pri nas je zelo redka poletna vrsta, najdemo ga predvsem na Primorskem.
Rjavi škarnik
(Milvus milvus)
Rjavi škarnik je srednje velika ujeda z značilnim dolgim rdečkastorjavim škarjastim repom, po katerem je dobil ime. Velik je podobno kot kanja, vendar je vitkejši. Po spodnji strani kril imajo odrasli značilen črno-belo-rdečkast vzorec.
V Evropi je razširjena in relativno pogosta vrsta. Veliko jih prezimuje v Sredozemlju, vendar jih del ostane tudi v srednji Evropi. V Sloveniji je rjavi škarnik domnevna gnezdilka.
Črni škarnik
(Milvus migrans)
Črni škarnik je najverjetneje najpogostejša svetovna ujeda. Živi predvsem v zelo odprtih krajinah s posameznimi skupinami dreves. Najpogosteje ga srečamo v bližini voda, kjer se hrani z ribjo mrhovino, ki predstava pomemben delež v njegovi prehrani. Gnezdi na visokem drevesu na robu gozda ali lokalno celo v obliki manjših kolonij.
V Evropi je selivka, pri nas pa velja za izjemno redko gnezdilko.
Rjavi lunj
(Circus aeruginosus)
To ujedo lahko pogosto opazujemo, kako počasi, z vmesnim drsenjem leti nizko nad trstičjem in opreza za plenom. Hrano pogosto išče tudi na obdelovalnih površinah. Rjavi lunji gnezdijo med trsjem ob nižinskih jezerih in rekah, občasno pa tudi na žitnih poljih.
Sredi avgusta se evropska populacija prične seliti v Afriko, od koder se vrnejo konec marca. Pri nas je pogost preletnik in izjemno redek gnezdilec.
Pepelasti lunj
(Circus cyaneus)
Pepelasti lunj je edini lunj, ki ga v srednji Evropi lahko vidimo tudi v zimski polovici leta. Ta vrsta lunjev nima natančno določenega življenjskega prostora kot ostale vrste in se pri gnezdenju ne izogiba obdelovalnim površinam. Znani so celo primeri gnezdenja med mladimi iglavci ali na žitnih poljih. V Sloveniji ga lahko redno opazujemo predvsem pozimi.
Močvirski lunj
(Circus pygargus)
Samca močvirskega lunja od zelo podobnega pepelastega lunja ločimo po rjavkastem progastem podperutju. Gnezditvena območja te vrste so prostrana vlažna nižinska območja, aluvialne ravnice in vlažne resave. Ker ta območja vse hitreje izginjajo, so lunji prisiljeni gnezditi na obdelovalnih površinah, kot so žitna polja.
Prezimovališča močvirskega lunja najdemo v Afriki. Pri nas je redek preletnik.
Kanja
(Buteo buteo)
Lebdenje v zraku, široka krila, rep rjavih in belkastih barv, zavijajoče oglašanje. Taka je podoba naše najpogostejše ujede, ki ima oster ukrivljen kljun, močne noge in prste s srpastimi, kot igla ostrimi kremplji ter močne in dolge peruti.
Najpogosteje lovi miši, voluharice, podgane in druge male sesalce, ne brani pa se niti mrhovine. V manj ugodnem delu leta se lahko kanje pri nas premaknejo na nižje nadmorske višine. Njihovo število pozimi je lahko celo večje kot med gnezditvijo, saj k nam pridejo osebki s severa in vzhoda Evrope. Primarni življenjski prostor kanje je kulturna krajina s svetlimi gozdovi in travniki, lahko pa jo vidimo tudi visoko v gorah ali ob naseljih.
V letih, ko se poveča številčnost miši in voluharic, kanja vzredi več mladičev, v zanjo slabih letih manj. Tako se ureja številčnost populacije glede na količino razpoložljivega plena. V Sloveniji je kanja splošno razširjena in ni ogrožena.
Sršenar
(Pernis apivorus)
Sršenar je poletna vrsta na obsežnih gozdnatih območjih. Seli se preko Gibraltarja, Sicilije ali Bosporja do južne Afrike. Gnezdo si par sršenarjev splete v odprtem listnatem ali mešanem gozdu z izrazitim gozdnim robom ter pašniki in senožeti. Gnezdo, neredko gre za opuščeno gnezdo drugih večjih vrst ptic, je običajno visoko na drevju.
Do nedavnega je to ujedo ogrožal ilegalni lov na kanjo, s katero sršenarja pogosto zamenjujejo. Danes ga ogroža predvsem krčenje gozdov po vsej Evropi.
Skobec
(Accipiter nisus)
Skobec lovi predvsem manjše ptice, zato je običajno on tista ujeda, ki se zapodi v jato ptic pevk, ki se prehranjujejo v ptičji krmilnici. Je zelo hitra in gibčna ujeda, ki jo prepoznamo po razločno sivo oziroma rdečkasto grahastem (pri samcih) spodnjem delu peruti na beli podlagi. Rep je dolg z razločnimi črnimi pasovi.
Skobec je razširjen pretežno po zahodni Aziji do Kazahstana, najdemo pa ga tudi po vsej Evropi. Pri nas je pogosta gnezdilka.
Kragulj
(Accipiter gentilis)
V Sloveniji je kragulj pogosta vrsta in gnezdilka gozdov presvetljenih z jasami, močvirji in kolovozi. Te presvetlitve mu olajšajo lov in dostop do gnezda. Gnezdo si običajno splete v krošnji košate bukve in ga lahko uporablja več let zapored ter ga hkrati dograjuje.
Od bližnjega sorodnika skobca se loči predvsem po tem, da je večji in zato tudi lovi večji plen, kar zmanjšuje tekmovalnost med njima. V preteklosti so ga lovili tako lovci kot rejci kokoši, vendar pa si je populacija po prepovedi lova počasi opomogla. Danes je razširjen po vsej Evropi in zahodni Aziji.