Tukalice Rallidae

Mokož
(Rallus aquaticus)

Mokož je skrivnostna vodna ptica. Njegovo prisotnost bomo najprej zaznali po nenavadnem oglašanju, ki je podobno prašičjemu kruljenju. Hojo po rastlinah in blatu mu omogočajo precej velika stopala.

Njegovo življenjsko okolje so mokrišča (sladkovodna, polslana in slana) s plitvo stoječo ali počasi tekočo vodo, obdana z gosto vodno in obvodno vegetacijo. Tu si išče hrano, ki jo predstavljajo žuželke, pajki, mehkužci ipd.

V Sloveniji je mokož razpršeno razširjen ob vodah v ravninah in nekaterih dolinah v notranjosti ter na obali. Lokalno je lahko pogost, na večini lokalitet pa se pojavlja v manjšem številu. Čeprav je celoletna vrsta, se pozimi k nam priselijo osebki iz severnejših populaciji.

foto: Jure Novak

Grahasta tukalica
(Porzana porzana)

Grahasta tukalica je plaha ptica, ki jo v gnezditvenem času težko opazimo, a precej lažje slišimo. Na območju, kjer gnezdi, lahko predvsem v mraku in ponoči slišimo njeno pesem, ki je slišna tudi več kot kilometer daleč. Njeno petje radi primerjajo z zvokom kapljanja vode v na pol prazen sod.

Ta majhna čokata tukalica je dobila ime po belih pegah na vratu, prsih in zgornji strani telesa. Podrepni krovci so umazano beli kot pri mokožu, po čemer jo lahko ločimo od mlade male ali pritlikave tukalice, ki imata progaste tudi podrepne krovce. Za vrsto so značilne tudi kratek, rumeno oranžen kljun ter olivno zelene noge. Njen življenjski prostor so sladkovodna mokrišča.

V Sloveniji velja za redko gnezdilko, ki jo najdemo le na nekaj lokalitetah. Najpogostejša je na Cerkniškem jezeru. Številčnejša je na selitvi, predvsem v marcu in aprilu ter v septembru in oktobru.

foto: Alen Ploj

Mala tukalica
(Zapornia parva)

Majhna in sloka mala tukalica je velika kot škorec. Pri njej razlikovanje med spoloma ni težavno. Samec je po glavi, vratu in trebuhu modrikasto siv, samica pa peščeno rjava. Zgornja stran je pri obeh izprano rjave barve, s posameznimi črnimi in belimi lisami. Kljun je rumenkaste barve z rdečo pego na korenu, noge pa so olivno zelene.

V času gnezdenja njenega kvakanja v mraku in ponoči ni mogoče preslišati. Visoka obrežna vegetacija je ne moti, saj dobro plava, hodi po odmrlih steblih in plavajočih rastlinah ter spretno pleza po navpičnih steblih. Občasno lovi žuželke, pajke in mehkužce tudi na odprtih vodnih ali blatnih površinah, kjer jo je z nekaj sreče moč opaziti.

V Sloveniji je mala tukalica redkejša gnezdilka od grahaste. Največja populacija prebiva na Cerkniškem jezeru, medtem ko na drugih lokacijah gnezdijo le posamični pari. Pogostejša je na selitvi, ko jo lahko opazujemo na sladkovodnih telesih obdanimi s trstičjem in drugo obvodno vegetacijo. Na selitvi se pojavlja v istem času kot grahasta tukalica.

foto: Alen Ploj

Zelenonoga tukalica
(Gallinula chloropus)

Zelenonoga tukalica je svoje ime dobila po zelenih nogah. Opazimo jo, če se tiho približamo obrežnemu grmovju in drevju, saj se sicer pogosto hitro umakne in skrije med rastlinje. Ko se umika, nekoliko trza z repom in takrat lahko opazimo zanjo značilno belino pod repom. Preko celega leta jo srečamo na mokriščih in jezerih, ob obraslih bregovih rek in drugod.

Med rastlinjem si zelenonoga tukalica išče semena in različne majhne živali. Oglaša se zelo raznoliko in nekatera njena oglašanja so prav osupljiva. Samec naredi gnezdo iz listov rogoza, navadno na otočku iz rastlinja, samica pa vali jajca. Zanimivo je, da mladiči iz prvega gnezda pomagajo hraniti kasnejše mladiče iz drugega zaroda.

Kakor druge vodne ptice tudi zelenonogo tukalico ogroža izginjanje mokrišč in zastrupljanje življenjskega okolja. Pri nas je dokaj pogosta gnezdilka in stalnica, ki jo srečamo povsod po Sloveniji, kjer je zanjo ugodno življenjsko okolje. Pozimi se našim tukalicam pridružijo še tukalice s severa, ki pridejo k nam na prezimovanje.

foto: Alen Ploj

Liska
(Fulica atra)

Če se sprehodimo ob ribnikih, jezerih in drugih vodnih površinah, lahko opazimo ptico črne barve, ki ima nad kljunom bel ščitek. Prehranjuje se z brstiči, algami, travo, vodnim rastlinjem, školjkami, polži in žuželkami.

Liska je stalnica, ki pri nas tudi prezimi. Le kadar sta mraz in poledenitev prehuda, se liske pomaknejo bliže morski obali, kjer vodne površine ne zamrznejo. Par že zgodaj spomladi naredi gnezdo iz rastlinja. Za gnezdenje potrebuje z vodnim rastlinjem bogato porasle ribnike in jezera.

Življenjsko okolje liske so mokrišča po vsej Sloveniji. V največjem številu gnezdi na severovzhodu države. Njena najpomembnejša prezimovališča so reka Drava, spodnja Sava, Sečoveljske soline in Škocjanski zatok.

foto: Gregor Bernard

Kosec
(Crex crex)

Ta predstavnik družine tukalic je ena naših najskrivnostnejših ptic. Tudi mnogi ornitologi ga še niso videli, saj ves svoj čas preživi v kritju gostega travniškega rastlinja. Marsikdo pa je iz visoke trave že zaslišal koščev klic, dvozložni “krrrrek- krrrrek”, a ga je verjetno prej pripisal stroju ali žabi kot pa ptici. Po tem značilnem oglašanju je kosec dobil tako latinsko kot tudi slovensko ime. Spominjal naj bi na ritmičen zvok pri brušenju kose. Samci cele noči neutrudno kličejo, da bi privabili samico. Klic je tako glasen, da ga je slišati tudi do kilometer daleč.

Kosec je ptica selivka, ki je pri nas od maja do avgusta, prezimuje pa v afriških savanah in stepah. Njegov življenjski prostor so travniki, ki so negnojeni, pozno košeni, suhi ali močvirni. Zaradi usodne navezanosti na življenjski prostor, ki ga vzdržuje prav človekova dejavnost (košnja), je kosec ena najbolj ogroženih vrst v Evropi. V Sloveniji ni nič drugače. Vzrok je v uničevanju življenjskega prostora (osuševanje vlažnih travnikov, premene v koruzne njive …) in v vse intenzivnejši kmetijski obdelavi. Intenzivno gnojen travnik, ki se prvič kosi že v maju, je za kosca in za večino drugih živali izgubljen. Tudi če se košnja zavleče v junij, hitre moderne kosilnice uničijo večino gnezd ali pobijejo mladiče.

V Sloveniji so se kosci ohranili le še na Cerkniškem, Planinskem in Pivškem polju, v dolini Reke, na Ljubljanskem barju in v zahodnih Julijskih Alpah. Drugod se pojavlja le še izjemoma in v majhnem številu.

foto: Jure Novak