Tukalice Rallidae

Mokož
(Rallus aquaticus)

Mokož je skrivnostna ptica. Njegovo prisotnost bomo najprej ugotovili po nenavadnem oglašanju, ko si išče hrano med vodnim rastlinjem, saj kruli kot prašiček. Hojo po rastlinah in blatu mu omogočajo precej velika stopala. Prezimuje na ribnikih, močvirjih, jezerih in ob morski obali, kjer voda ne zamrzne oziroma kjer ostane vsaj stalen dotok nezamrznjene tekoče vode.

Njegovo življenjsko okolje so mokrišča. Tu si išče hrano med obrežnim rastlinjem, kjer pobira žuželke, pajke, mehkužce ipd. Mokoževo življenjsko okolje v Sloveniji hitro izginja zaradi izsuševanja močvirij, čiščenja zaraslih ribnikov in prekopov, sprememb vodnega režima in drugih posegov v okolje. V Sloveniji je mokož redka ptica, ki jo lahko vidimo v močvirnih predelih v severovzhodnem in osrednjem delu države ter ob obali.

foto: Peter Buchner

Grahasta tukalica
(Porzana porzana)

Grahasta tukalica je plaha ptica, ki jo v gnezditvenem času težko opazimo, a precej lažje slišimo. Na območju, kjer gnezdi, lahko predvsem v mraku in ponoči slišimo njeno pesem, ki je slišna tudi več kot kilometer daleč. Njeno petje radi primerjajo z zvokom kapljanja vode v na pol prazen sod.

Ta majhna čokata tukalica je dobila ime po belih pegah na vratu, prsih in zgornji strani telesa. Podrepni krovci so umazano beli kot pri mokožu, po čemer jo lahko ločimo od mlade male ali pritlikave tukalice, ki imata progaste tudi podrepne krovce. Za vrsto so značilne tudi kratek, rumeno oranžen kljun ter olivno zelene noge.

Najdemo jo na Cerkniškem jezeru in ob reki Muri, posamezne osebke pa v še ohranjenih poplavnih območjih rek kot sta Reka in Nanoščica.

foto: Marc Duquet

Mala tukalica
(Porzana parva)

Majhna in sloka mala tukalica je velika kot škorec. Pri njej razlikovanje med spoloma ni težavno. Samec je po glavi, vratu in trebuhu modrikasto siv, samica pa peščeno rjava. Zgornja stran je pri obeh izprano rjave barve, s posameznimi črnimi in belimi lisami. Kljun je rumenkaste barve z rdečo pego na korenu, noge pa so olivno zelene.

V času gnezdenja njenega kvakanja v mraku in ponoči ni mogoče preslišati. Visoka obrežna vegetacija je ne moti, saj dobro plava, hodi po odmrlih steblih in plavajočih rastlinah ter spretno pleza po navpičnih steblih. Občasno lovi žuželke, pajke in mehkužce tudi na odprtih vodnih ali blatnih površinah, kjer jo je z veliko sreče moč opaziti.

V Sloveniji je mala tukalica redkejša gnezdilka kot grahasta. Gnezdi v mrtvicah Mure, v trstiščih na Cerkniškem jezeru in v Krakovskem gozdu. Vprašljiva je gnezditev v Škocjanskem zatoku in v Dragi pri Igu.

foto: Peter Buchner

Zelenonoga tukalica
(Gallinula chloropus)

Zelenonoga tukalica je svoje ime dobila po zelenih nogah. Opazimo jo, če se tiho približamo obrežnemu grmovju in drevju, saj se sicer pogosto hitro umakne in skrije med rastlinje. Ko se umika, nekoliko trza z repom in takrat lahko opazimo zanjo značilno belino pod repom. Preko celega leta jo srečamo na mokriščih in jezerih, ob obraslih bregovih rek in drugod.

Med rastlinjem si zelenonoga tukalica išče semena in različne majhne živali. Oglaša se zelo raznoliko in nekatera njena oglašanja so prav osupljiva. Samec naredi gnezdo iz listov rogoza, navadno na otočku iz rastlinja, samica pa vali jajca. Zanimivo je, da mladiči iz prvega gnezda pomagajo hraniti kasnejše mladiče iz drugega zaroda.

Kakor druge vodne ptice tudi zelenonogo tukalico ogroža izginjanje mokrišč in zastrupljanje življenjskega okolja. Pri nas je dokaj pogosta gnezdilka in stalnica, ki jo srečamo povsod po Sloveniji, kjer je zanjo ugodno življenjsko okolje. Pozimi se našim tukalicam pridružijo še tukalice s severa, ki pridejo k nam na prezimovanje.

foto: Peter Buchner

Liska
(Fulica atra)

Če se sprehodimo ob ribnikih, jezerih in drugih vodnih površinah, lahko opazimo ptico črne barve, ki ima nad kljunom bel ščitek. Prehranjuje se z brstiči, algami, travo, vodnim rastlinjem, školjkami, polži in žuželkami.

Liska je stalnica, ki pri nas tudi prezimi. Le kadar sta mraz in poledenitev prehuda, se liske pomaknejo bliže morski obali, kjer vodne površine ne zamrznejo. Par že zgodaj spomladi naredi gnezdo iz rastlinja. Za gnezdenje potrebuje z vodnim rastlinjem bogato porasle ribnike in jezera.

Življenjsko okolje liske so mokrišča po vsej Sloveniji. V največjem številu gnezdi na SV države. Njena najpomembnejša prezimovališča so reka Drava, spodnja Sava in Sečoveljske soline.

foto: Aleksander Kozina

Kosec
(Crex crex)

Ta predstavnik družine tukalic je ena naših najskrivnostnejših ptic. Tudi mnogi ornitologi ga še niso videli, saj ves svoj čas preživi v kritju gostega travniškega rastlinja. Marsikdo pa je iz visoke trave že zaslišal koščev klic, dvozložni “krrrrek- krrrrek”, a ga je verjetno prej pripisal stroju ali žabi kot pa ptici. Po tem značilnem oglašanju je kosec dobil tako latinsko kot tudi slovensko ime. Spominjal naj bi na ritmičen zvok pri brušenju kose. Samci cele noči neutrudno kličejo, da bi privabili samico. Klic je tako glasen, da ga je slišati tudi do kilometer daleč.

Kosec je ptica selivka, ki je pri nas od maja do avgusta, prezimuje pa v afriških savanah in stepah. Njegov življenjski prostor so travniki, ki so negnojeni, pozno košeni, suhi ali močvirni. Zaradi usodne navezanosti na življenjski prostor, ki ga vzdržuje prav človekova dejavnost, košnja, je kosec ena najbolj ogroženih vrst v Evropi. V Sloveniji ni nič drugače. Vzrok je v uničevanju življenjskega prostora (osuševanje vlažnih travnikov, premene v koruzne njive …) in v vse intenzivnejši kmetijski obdelavi. Intenzivno gnojen travnik, ki se prvič kosi že v maju, je za kosca in za večino drugih živali izgubljen. Tudi če se košnja zavleče v junij, hitre moderne kosilnice uničijo večino gnezd ali pobijejo mladiče.

V Sloveniji so se kosci ohranili le še na Cerkniškem, Planinskem in Pivškem polju, v dolini Reke, na Ljubljanskem barju in v zahodnih Julijskih Alpah. Drugod se pojavlja le še izjemoma in v majhnem številu.

foto: Peter Buchner