TUJERODNE VRSTE:
KAKO DOBRO JIH ZARES POZNAMO

// Jasna Tarman

Tujerodne vrste so tema, ki v zadnjem času vse pogosteje polni tako strani naravovar-stvenih publikacij kot tudi dnevnih časopisov. V svetovnem merilu so bile vse obsežnejše posledice vnosa živalskih in rastlinskih vrst v ekosisteme, kjer jih v preteklosti ni bilo, pre-poznane kot ena največjih groženj svetovni biotski raznovrstnosti. Tujerodna je vrsta, ki živi zunaj območja pretekle ali sedanje naravne razširjenosti oz. območja, ki bi ga lahko dosegla z naravnim širjenjem. Poseljuje torej območje, ki ga ne bi mogla doseči brez posredovanja človeka. Preprosta definicija na prvi pogled zadošča za razvrstitev sleherne nove vrste v prostoru. A če se ob opazovanju človeka vajenih nutrij ob Ljubljanici njihove tujerodnosti še vsaj bežno zavedamo, smo številne druge vrste že davno nehote »naturalizirali« ali pa o tem, da prihajajo od drugod, preprosto nismo nikoli razmišljali.

»STARE« TUJERODNE VRSTE

Selitvam ljudi in ustvarjanju človeku prilagojenega okolja so sledili tudi sesalci in tako osvojili nova območja. Verjetno je naša najstarejša tujerodna vrsta, hišna miš (Mus musculus), tako v srednjo Evropo z Bližnjega vzhoda prispela že pred približno 4000 leti, vrsta pa je v zadnjem tisočletju uspešno naselila praktično vse kotičke našega planeta.

Iz jugovzhodne Azije je k nam nekoliko pozneje, domnevno v 2. stoletju pred našim štetjem, prišla tudi njena sorodnica, črna podgana (Rattus rattus). Vrsti, verjetno najbolj znani kot rezervoar povzročitelja kuge v srednjeveški Evropi, se je šele v 18. stoletju v Evropi nato pridružila še bistveno večja siva podgana (Rattus norvegicus), ki jo danes srečamo zlasti v bližini skladišč hrane, na smetiščih, v kanalizacijskih kanalih in podobno.

Čeprav je gotovo, da nobene od »starih« tujerodnih vrst glodavcev v bližini svojih bivališč ne sprejmemo s prav velikim navdušenjem, o njih danes skoraj zagotovo ne razmišljamo kot o (invazivnih) tujerodnih vrstah. Tega statusa jim kljub znani zgodovini ne dodeljuje niti ve-ljavna zakonodaja.

Tujerodni sesalci ne izvirajo zgolj iz izpustov ali pobe-gov gojenih živali, številne vrste so bile v naravo nase-ljene namerno.

OD BLIZU IN DALEČ

Pojem tujerodnosti običajno brez težav razumemo v okvirih jasno definiranih geografskih enot. Tako je očitno, da južnoameriška vrsta, kot je nutrija (Myocastor coypus), v Evropi tu-jerodna vrsta. Ne pozabimo, da tujerodnost ni nujno vezana na državne meje. Tako so de-nimo ribe, ki so bile z namenom popestritve ribolova iz donavskega naseljene v reke jadran-skega povodja (npr. potočna postrv ali donavska podust), v svojem novem prebivališču tuje-rodne, tudi če izvirajo iz le nekaj kilometrov oddaljenih (slovenskih) voda.

Na drugi strani se v našem prostoru v zadnjih desetletjih pojavljajo nekatere nove vrste, ki jim ne moremo pripisati statusa tujerodnosti. Takšna vrsta je tudi šakal (Canis aureus), ki se pri nas pojavlja vse od petdesetih let prejšnjega stoletja, populacija pa je v zadnjem desetle-tju v očitnem porastu. Zgodovinskih dokazov o pojavljanja šakala v Sloveniji nimamo, starost njegovih najstarejših fosilov na Hrvaškem pa paleontologi ocenjujejo na najmanj 6500 let. Kljub na videz tradicionalnemu bivanju vrste pri naših sosedih njeno razširjenost v celinskem delu države (Slavonija) beležijo šele od 19. stoletja, medtem ko so Istro šakali dosegli šele v 20. stoletju. Vrsta torej bolj ali manj kontinuirano brez pomoči človeka širi svoje območje razširjenosti že dolgo, pri opredeljevanju statusa tujerodnosti pa uspešno prečenje posame-znih državnih meja ne bi smelo igrati posebne vloge.

NAŠA DIVJAD

Večina sodobnih tujerodnih vrst sesalcev, vključno z med njimi najbolj znanimi nutrijami in pižmovkami (Ondatra zibethicus), izvira iz izpustov oziroma pobegov gojenih živali v ujetništvu. V nekaterih primerih pa je bila naselitev povsem namerna. Tako so bili po drugi svetovni vojni k nam večkrat naseljeni mufloni (Ovis ammon), izvorno iz Male Azije, po letu 1965 pa tudi damjaki (Dama dama), izvorno iz Sredozemlja. Obe vrsti sta oblikovali stabilne prostoživeče populacije, ki jih kljub tujemu izvoru upravljajo bolj ali manj trajnostno. To pomeni, da zakonodaja predpisuje lovno dobo, odvzem (njegova višina in struktura) pa se določa z letnimi lovsko upravljavskimi načrti. V njih je zapisano tudi, kaj je cilj upravljanja z vrsto za posamezno območje. V nekaterih regijah je tako upravljanje lahko usmerjeno k popolni odstranitvi vrste iz naravnega okolja, medtem ko v drugih omejujejo le njeno prostorsko razširjanje ali pa je cilj vzdrževanje zdravih in stabilnih populacij.

Na naših visokogorskih travnikih lahko srečamo tudi kolonije alpskih svizcev (Marmota marmota). Te do pet kilogramov težke, v talnih rovih živeče veverice so v preteklosti resda že poseljevale območje Slovenije, a svizci so po koncu zadnje ledene dobe pred približno 10.000 leti pri nas izumrli. Kot glacialni relikt so se ohranile populacije v visokogorju cen-tralnih in zahodnih Alp ter v delu Karpatov in Visokih Tater. Svizce so v 20. stoletju lovci večkrat naselili v Karavanke ter Kamniške in Julijske Alpe. Vse današnje kolonije tako izvira-jo izključno iz naseljenih živali.

Podobno, a verjetno še bolj presenetljivo, je bila konec 19. stoletja v naše gore ponovno naseljena tudi vrsta, ki jo dojemamo kot simbol naših gora, tj. alpski kozorog (Capra ibex). Mnenja glede časa izumrtja kozoroga pri nas sicer niso enotna (vrsta naj bi, podobno kot svizci, pri nas izumrla že ob koncu zadnje poledenitve, medtem ko posamezni viri navajajo, da se je to zgodilo šele konec 17. stoletja). Lovci so kozoroge v Sloveniji prvič naselili leta 1951, doselili pa nato še večkrat v teku 20. stoletja. Neizpodbitno dejstvo je, da vsi danes živeči kozorogi v Sloveniji izvirajo iz naseljenih osebkov edine preživele populacije v Italiji.

JUŽNOAMERIŠKI KOATIJI, RAKUNI IN RAKUNASTI PSI

Poleg vrst, ki pri nas v naravi že tvorijo bolj ali manj stabilne populacije, lahko v naravi kmalu pričakujemo še številne druge. Med njimi so bili pri nas že zabeleženi posamezni osebki južnoameriškega koatija (Nasua nasua, 2015), rakuna (Procyon lotor, 2002) in rakunastega psa (Nyctereutes procyonoides, 1980). Vrste, ki so že naselile druge države s primerljivimi razmerami, a jih je z ustreznimi ukrepi še mogoče odstraniti, so bile uvrščene na nedavno pripravljeni Opozorilni seznam, ki omogoča preprečevanje njihovega vnosa oz. zaznavanje v zgodnjih fazah širjenja, ko še lahko preprečimo nastanek škode. Več informacij o Opozorilnem seznamu in tujerodnih vrstah najdete na spletni strani www.tujerodne-vrste.info.