ŽELVJA ZGODBA
V NARAVNEM REZERVATU ŠKOCJANSKI ZATOK

// Kim Ferjančič

Ostanek morskega zaliva ob izlivu rek Rižane in Badaševice v Jadransko morje je danes poznan kot Naravni rezervat Škocjanski zatok. Po dramatični zgodovini in črnem scenariju zaradi številnih regulacijskih posegov je ta košček obalnega močvirja le dočakal srečen konec. Z zavarovanjem leta 1998 je rezervat začel pisati zgodbo o uspehu, ko je obnovil uničena življenjska okolja.

IN BILA JE ŽELVA

Ptice so bile tiste akterke, ki so v glavni vlogi predstavile uničevanje narave ter številnim ljudem vzbudile željo po ohranitvi tega prostora. Poleg njih pa so pomembno vlogo odigrale še druge vrste, med katerimi je tudi edina domorodna sladkovodna vrsta želve, močvirska sklednica (Emys orbicularis). Zaradi skritega načina življenja je ostala večkrat neopažena, redka prebivalka zatoka.

ZGODBA S SREČNIM KONCEM

Močvirsko sklednico so v Škocjanskem zatoku opazili že v 90. letih. Prvi znani podatek za to območje je iz leta 1995. Poznejši zapisi so šele iz leta 2012, ko je danes že upokojeni ornitolog Igor Brajnik našel odrasel osebek v Jezercu. V tem večjem sladkovodnem življenjskem prostoru so kasneje našli močvirsko sklednico tudi v letih 2014 in 2015.

V letu 2019 smo uvedli številne ukrepe za ohranjanje biotske raznovrstnosti, v okviru katerih smo spremljali tudi stanje močvirske sklednice na sladkovodnem delu rezervata. Od druge polovice julija do konca oktobra smo v vrše ujeli in označili 28 želv. Kar 24 smo jih ujeli v Jezercu, kjer se načrtno ohranjajo sladkovodni značaj in sestoji obrežnega trstičja. Druge želve smo ujeli v obrobnem jarku in močvirnih lužah na severnem delu močvirja Bertoške bonifike. V gosto zaraščenem kanalu Are nismo ujeli nobene močvirske sklednice, tudi opazili je nismo.

Rezultat terenskega dela potrjuje zgodbo o uspešni obnovi Škocjanskega zatoka, saj se močvirska sklednica pojavlja v veliko večjem številu, kot bi pričakovali glede na pretekla opazovanja. Za njeno ohranjanje je ključnega pomena predvsem Jezerce. V tem delu rezervata je najverjetneje jedro populacije, ki je bila v preteklosti večkrat prizadeta zaradi številnih regulacijskih posegov z namenom širitve urbanih površin. Nenazadnje je lahko pojavljanje močvirske sklednice v tako velikem številu tudi delno posledica njenega vnosa. Po besedah strokovnega vodje Boruta Mozetiča sta bila med letoma 2008 in 2009 na območju rezervata izpuščena dva osebka in leta 2016 še eden.

Zgodbo o uspešni obnovi Škocjanskega zatoka piše tudi močvirska sklednica, ki se danes pojavlja v veliko večjem številu glede na pretekla opazovanja.

Za dolgoročno ohranjanje te zavarovane in ogrožene vrste želve je treba vključiti vse vidike varstva. Zaradi posebnih ekoloških zahtev je za ohranjanje primernega življenjskega prostora nujno vzdrževanje tako vodnih kot okoliških kopenskih okolij, ki se med seboj prepletajo in povezujejo. Slednji so poleg sončenja pomembni za odlaganje jajc in s tem uspešno razmnoževanje ter v določenih primerih tudi za zimsko (hibernacija) ali značilno za mediteranske populacije poletno mirovanje (estivacija). Poleg tega je v prihodnje treba tudi spremljati in oceniti stanje populacije, ki na tem prostoru kaže značilno prilagoditev na mediteransko podnebje. Na celotnem Primorskem je bila tako po morfoloških znakih kot na osnovi genetskih značilnostih potrjena podvrsta E. o. hellenica. Gre za eno izmed dveh podvrst, ki se poleg E. o. orbicularis pojavlja na območju srednje Evrope in na Balkanskem polotoku.
 

ZGODBA Z MANJ SREČNIM KONCEM

Poleg močvirske sklednice na območju rezervata živijo tudi tujerodne sladkovodne vrste želv. Popisano sklednico (Trachemys scripta), poznano tudi pod imenom gizdava želva, so v bližnji okolici Škocjanskega zatoka opazili že v 90. letih. Opažene želve so se na podlagi vidnih morfoloških znakov ujemale z opisom podvrste rdečevratke (T. s. elegans). Leta 2014 so na Jezercu našteli kar 33 osebkov rdečevratke in potrdili tudi podvrsto rumenovratke (T. s. scripta). Gre za dve od treh opisanih podvrst popisane sklednice, ki se najpogosteje pojavljata v naravi. Popisana sklednica, ki izvira iz Severne in severnega dela Srednje Amerike, je dolgo let veljala za priljubljenega hišnega ljubljenčka. Danes je ena izmed najpogosteje izpuščenih tujerodnih živalskih vrst in glede na dosedanje ugotovitve močno invazivna. Poleg tega, da vnesene želve v naravi uspešno prezimijo, se dokazano tudi razmnožujejo. Od leta 2016 je vrsta uvrščena na seznam invazivnih tujerodnih vrst v Evropski uniji in zanjo veljajo najstrožji ukrepi.

Območje rezervata je bilo opredeljeno kot prednostno območje za posege v populacijo popisane sklednice v Sloveniji. V drugi polovici leta 2019 smo tako uresničili številne ukrepe za preprečevanje in obvladovanje njenega vnosa kot tudi širjenja. S postavljanjem vodnih pasti smo odstranjevali in zbirali podatke o pojavljanju vrste na sladkovodnem delu rezervata. Skupno smo ujeli in trajno odstranili 177 popisanih sklednic, med njimi največ rdečevratk. Glede na rezultate je zaskrbljujoče stanje predvsem v kanalu Are in v Jezercu, kjer smo ujeli in opazili največ osebkov. Iskali smo tudi gnezda želv. Poskus gnezditve na območju Škocjanskega zatoka je bil zabeležen že leta 2006 in kasneje 2017. Glede na številne opažene mlade osebke smo pričakovali, da se tudi uspešno razmnožujejo. V mesecu juliju smo našli eno, v avgustu pa dve gnezditveni območji. Najverjetneje gre za gnezda popisane sklednice, kar pa z gotovostjo še ne moremo potrditi, saj so bila vsa gnezda izropana. Najdena gnezdišča bomo spremljali in jih ustrezno sanirali.

Problematiko popisane sklednice smo predstavili v sklopu vodenih ogledov in na zabaven ter poučen način tudi v zgibanki »Zakaj bi morali vsi poznati popisano sklednico« . S pomočjo obiskovalcev smo opazili, da je obdobje zimskega mirovanja teh vrst želv zelo kratko. Prve so leta 2019 obiskovalci opazili že januarja. Zadnje, tik pred hibernacijo, pa smo s pomočjo foto-pasti ujeli konec decembra. Prebujanje iz hibernacije je primarno vezano na količino sončnega sevanja, zato nekatere osebke lahko opazimo tudi v sončnih zimskih dneh. Obdobje hibernacije je pri popisani sklednici zelo kratko. To velja še posebej za mile zime, značilne za Primorsko, ko sploh ne pride do prave hibernacije, ampak bolj do počitka (brumacija).

Nadaljevanje z ukrepi za obvladovanje popisane sklednice je nujno, saj gre za želvo, ki pomeni veliko grožnjo vsem vrstam, s katerimi se hrani, ter tistim, ki imajo podobne ekološke zahteve. Popisana sklednica si v naravi izbere podoben življenjski prostor kot močvirska sklednica. Kot večja in bolj napadalna vrsta želve uspešno tekmuje za najboljša mesta za sončenje in odlaganje jajc, kar pomeni, da izpodriva domorodno močvirsko sklednico. Poleg tega pa prenaša tudi nevarne patogene, med katerimi nekatere bakterije lahko ogrožajo tudi zdravje ljudi.

DODATEK
Do sedaj je bilo za invazivno tujerodno sladkovodno vrsto želve Trachemys scripta (Thunberg in Schoepff, 1792) v uporabi ime popisana sklednica, redkeje gizdava želva. Glede na znanstveno klasifikacijo to vrsto želve uvrščamo v razred plazilcev (Reptilia), red želv (Testudines), družino sklednic (Emydidae) in rod gizdavih želv (Trachemys). Ker ime popisana sklednica ni izpeljano iz rodovnega imena, je bilo s strani Herpetološkega društva predlagano ustreznejše ime, in sicer okrasna gizdavka (Lipovšek, 2019 v Trdoživ: Letnik VIII, Številka 1:21).

V obstoječem prispevku se je povzelo ime, ki se je do sedaj uporabljalo v strokovnih dokumentih. V vseh nadaljnjih objavah pa se bo za vrsto Trachemys scripta uporabljalo novo predlagano ime – okrasna gizdavka. Imena podvrst ostajajo nespremenjena, in sicer rdečevratka za T. s. elegans, rumenovratka za T. s. scripta in tenesejeva rdečevratka za T. s. troostii.

O spremembi imena bo napisana tudi novička v prihodnji številki Sveta ptic.