Koščeva učna pot

1 Pticam prijazni načini košnje

Skrivalnice v visoki travi

Ogrožene travniške vrste ptic gnezda spletajo na tleh, pogosto prav sredi travnika. Takšna gnezda lahko nehote uničimo z zgodnjo košnjo. Da to preprečimo, je priporočljivo odložiti čas prve košnje v poletje po 1. avgustu. S tem omogočimo uspešno izvalitev mladičev in njihovo rast do takrat, ko so sposobni pobegniti pred strojno kosilnico. Tako mladiči preživijo, dozorijo pa lahko tudi semena redkih in ogroženih rastlin ter gosenice metuljev, ki se razvijajo pozno poleti.

Košnja na Iškem morostu poteka pticam prijazno.
Zgodnja košnja lahko uniči gnezda travniških ptic in pomori njihove mladiče, ki še niso sposobni leteti. Temu se lahko izognemo tako, da kosimo pozno poleti, ko mladiči že zapustijo gnezda.
foto:Andrej Medved

Zakaj kosec ne pobegne pred kosilnico?
Kosec in nekatere druge travniške ptice se ves čas zadržujejo v zavetju visoke trave. Svojega kritja tudi ob nevarnosti, kot na primer med begom pred kosilnico, nikoli ne zapustijo in do zadnjega vztrajajo v nepokošenem delu travnika. Zaradi takšnega vedenja je košnja z roba parcele proti notranjosti zanje pogosto pogubna.
avtor: Marjan Vaupotič

Koscem prijaznejša načina košnje sta košnja od sredine travnika navzven in košnja z ene strani travnika proti drugi. Tako imajo ptice veliko več možnosti za preživetje.
avtor: Marjan Vaupotič

2 Mejice in osamljeni grmi

Stolpnice v odprti pokrajini

Mejice in osamljeni grmi so zaščitni znak naravi prijaznega gospodarjenja s pokrajino. Marsikje v Sloveniji, še posebno pa drugod po Evropi, so se morali grmi in mejice umakniti prostranim njivam, pokrajina pa se je spremenila v monotono »zeleno puščavo«. Ljubljanskemu barju mejice dajejo poseben pečat.

Skupaj z mejicami izginjajo tudi njihovi prebivalci. Takšne strukture so namreč prave stolpnice v odprti krajini. V pasovih grmovja in drevja med travniki najdejo zatočišče številne rastline in živali.
foto: Željko Šalamun

V mejicah si gnezda spletajo različne vrste ptic, kot je rumeni strnad. Z vrha grma ptice prežijo na svoj plen ali pa ga uporabljajo kot »pevski oder«, s katerega njihova pesem seže dlje.
foto: Leon Kebe

Nekatere grmovnice v mejici so užitne tudi za nas. Iz cvetov in plodov nekaterih vrst lahko pripravimo marmelade ali pa jih uporabimo za zdravilne čaje. Druge grmovnice, kot so trdoleska, rdeči dren in brogovita, so za nas strupene, a se z njimi hranijo ptice. Jeseni in pozimi, ko je druge hrane malo, so takšne mejice prave gostilne za ptičje popotnike! Na fotografiji je glog.
foto: Eva Vukelič

Kosci se po prihodu iz prezimovališč skrijejo v osamljene grme sredi travnikov, zato so takšni grmi za kosca zelo pomembni. Šele kasneje, ko trava nekoliko zraste, se kosci preselijo na travnike, kjer tudi gnezdijo.
foto: Andrej Medved

3 Uravnana struga reke Iške

Zakaj Ljubljansko barje ni več barje?

Močvirna tla, prekrita z debelo plastjo šote, ter značilne barjanske živali in rastline bomo tu zaman iskali. Že dolgo jih ni več. Ljubljansko barje so naselile vrste, prilagojene življenju v pokrajini, ki jo je preoblikoval človek.

Pred več kot 200 leti so naši predniki potoke in reke na Ljubljanskem barju uravnali in po umetnih strugah speljali naravnost v reko Ljubljanico. Ker je voda po ravnih strugah hitreje odtekala, so poplave trajale manj časa in barje se je počasi sušilo. Tudi reka Iška danes teče v umetno uravnani strugi po zahodnem robu rezervata Iški morost.

Iz opazovalnice na učni poti lahko še vedno vidimo staro strugo reke Iške, ki je nekoč vijugala čez nizko barje proti vzhodu. Prepoznate jo po tem, da v njej rastejo drugačne, močvirske rastline, po močnem dežju pa v njej zastaja voda.
foto: Eva Vukelič

Barje so naši predniki izsušili z namenom, da bi na teh ravnicah pridelovali velike količine hrane. Po gosti mreži odvodnih jarkov se s travnikov ves čas odceja voda, ki tako kar najhitreje odteče z Barja. Tudi šote, ki je nekdaj zadrževala vodo kot ogromna goba, ni več. Izginila je zaradi osuševanja, požiganja, rezanja in peskanja.
foto: Eva Vukelič

Toda upi o popolni osušitvi Ljubljanskega barja so se izkazali za neutemeljene. Poplave na Ljubljanskem barju so kljub uravnanim vodam še vedno pogoste. Maja in junija, ko kmetje običajno kosijo intenzivno gojene travnike, so travniki na Barju lahko še poplavljeni, zato intenzivno kmetovanje tu ni učinkovito. Kljub temu so kmetje v preteklosti obdelovali zemljo, kolikor so to dopuščale naravne razmere. Nastala je posebna kulturna krajina, značilna za današnje Ljubljansko barje.
foto: Eva Vukelič

4 Mokrotni travniki

Kjer kosci ne kosijo več, tudi kosec izgine

Travniki, ki jih vidimo iz opazovalnice na učni poti, so videti povsem običajni. Toda vsi travniki niso enaki. Tako obsežni mokrotni travniki, kakršni se raztezajo tukaj, so nekdaj prekrivali večji del Ljubljanskega barja. Danes jih je ostala le še peščica in še ti počasi izginjajo. Pokrajina, ki jo lahko vidite v rezervatu, je danes v Evropi med najbolj ogroženimi.

Te travnike je sooblikoval človek. Najprej s košnjo in pašo nekdanjega nizkega barja, kasneje pa so kmetje s senom z barjanskih travnikov krmili konje ali ga uporabljali za steljo v hlevih. Tako obsežni mokrotni travniki so danes na Ljubljanskem barju že redkost – izginjajo skupaj s tradicionalnim načinom kmetovanja.
foto: Željko Šalamun

Takšne travnike lahko ohranimo le, če jih ne gnojimo in kosimo le enkrat letno v poznem poletju. Zakaj tako?
Če travnik pognojimo, rastline navadno bolje rastejo. Vendar na njih »šibkejše« barjanske in močvirske rastline izgubijo bitko z navadnimi travniškimi rastlinami ter izginejo. Ker je danes večina travnikov pognojena, so postale barjanske in močvirske rastline redke in ogrožene. Najdemo jih le še na nekaterih mestih, kot je na primer Iški morost.
foto: Željko Šalamun

Med ogrožene rastline mokrotnih travnikov sodijo tudi orhideje. Ste vedeli, da te rastline, ki jih bolje poznamo iz cvetličarn, rastejo tudi pri nas v naravi? Vendar orhideje, kot je prstasta kukavica, uspevajo samo na danes čedalje redkejših negnojenih travnikih.
foto: Eva Vukelič

Tam, kjer kosci ne kosijo več travnikov, izgine tudi ptica kosec!
Resda je včasih pod kosami končalo kakšno njegovo gnezdo, vendar je za ohranitev kosca košnja kljub temu nujna, sicer se travniki zarastejo.Kosec danes izginja povsod po Evropi. Tudi v Sloveniji ga bomo zaman iskali marsikje, kjer je bil nekdaj pogost. Večina slovenskih koscev živi le še na Ljubljanskem barju ter notranjskih kraških poljih. Prebivajo tudi na Iškem morostu, kjer ga domačini poznajo po imenu mrkosec.
foto: Peter Buchner

Ste vedeli, da na Iškem morostu živijo eni izmed najbolj ogroženih evropskih metuljev, barjanski okarčki? So zelo izbirčni, saj se hranijo le na eni vrsti rastline, srčni moči, ki uspeva na negnojenih in pozno košenih mokrotnih travnikih. Njihove gosenice preživijo zimo v nepokošeni travi. Okarčku torej celo koristi, če nismo preveč natančni pri košnji! Preživijo le tam, kjer vsako leto deli travnikov ostanejo nepokošeni.
foto: Rudi Verovnik

5 Visoke steblike

Gostje proti domačinom

Ob vodah, kot je Iška, so tla bogata s hranili, kot bi jih kdo gnojil. Saj tudi jih! Vsakoletne poplave prinašajo rastlinske ostanke, ki zgnijejo in pognojijo zemljo. Če travnike prenehamo kositi ali jih kosimo le vsakih nekaj let, se na takih tleh že kmalu razbohotijo visoke zeli.

Na opuščenih travnikih ob Iški so zeli, ki tukaj rastejo namesto trav, lahko zelo visoke, celo višje od nas! Imenujemo jih visoke steblike.

Najbolj značilna med visokimi steblikami na Ljubljanskem barju vsebuje učinkovine, ki so podobne tistim v aspirinu. Pomaga še pri celi vrsti drugih bolezni. Poznate to rastlino? Imenuje se brestovolistni oslad. Znan je tudi po imenu sračica. Med osladom lahko najdemo tudi druge rastline, kot so rumeni talin, meta, konjska griva, kopriva ali krvenka.
foto: Eva Vukelič

Velikokrat na vrt posadimo okrasne rastline, ki izvirajo z drugega konca sveta. Takšne rastline v naravi navadno ne preživijo, vendar se včasih zgodi, da je kakšni prav udobno tudi pri nas. Taka tujerodna vrsta rastline s semeni »pobegne«, se razširi po okolici in lahko postane celo invazivna.

Nekatere rastline, kot je kanadska zlata rozga, so še posebej problematične. Izpodrinejo domače vrste ter popolnoma prerastejo njihov prostor. Domače vrste imajo svoje bolezni in živali, ki jih jedo, tuje pa ne. V bitki za hranila, svetlobo in prostor so tujke večinoma zmagovalke.
foto: Eva Vukelič

Gosti sestoji zlate rozge preraščajo Ljubljansko barje. Širjenje te in drugih tujerodnih vrst lahko deloma zajezimo s košnjo in mulčanjem, še preden septembra dozorijo njihova semena.

Da se takšne zgodbe ne bi ponovile, lahko veliko pripomoremo sami, na svojem vrtu. Kako? Na primer tako, da namesto tujih vrst sadimo samonikle, domače okrasne rastline.
foto: Željko Šalamun

6 Poplavni gozd

Do kolen v vodi

Na Koščevi učni poti obiščemo tudi poplavni gozd. Si lahko predstavljate, da bi bil takšen velik del Ljubljanskega barja, če bi ga prenehali obdelovati?

Vsako barje enkrat prerastejo drevesa, vendar bi se na Ljubljanskem barju to zgodilo mnogo kasneje, če ga ne bi izsušili. Verjetno bi ponekod še vedno obstajali predeli, ki bi bili premokri za rast dreves. Voda je namreč tista, ki je na Ljubljanskem barju nekdaj preprečevala naseljevanje dreves, danes pa to počnemo ljudje z obdelovanjem zemlje.

Zakaj se tak gozd imenuje poplavni? To bi lahko občutili na lastnih nogah, če bi se sem odpravili jeseni ali spomladi, ko dalj časa dežuje in reka Iška prestopi bregove. Poplavni gozd je še posebej pomemben, ker zadržuje narasle vode, ki se razlijejo ob poplavah, v sušnih obdobjih pa vlago počasi oddaja v okolico.
foto: Eva Vukelič

Tukajšnja drevesa se pogosto znajdejo do kolen v vodi, vendar so jelše (na fotografiji), vrbe in jeseni vajeni življenja s poplavami.
foto: Eva Vukelič

Če tukajšnjega območja ne bi obdelovali 100 let, bi se postopoma razvil poplavni hrastov gozd. Morda bi bil tak, kot je še danes v Krakovskem pragozdu na Dolenjskem ali ponekod na južnem obrobju Ljubljane.
foto: Eva Vukelič

Ptice v poplavnem gozdu so drugačne kot tiste na travniku ali med visokimi steblikami. Če pozorno prisluhnete, lahko poleti slišite pisanega kobilarja in petje slavca. V hladnejši polovici leta med vejami poiščite dolgorepke in močvirske sinice.
foto: Peter Buchner

7 Grmišče

Vmesna postaja med travnikom in gozdom

Na travnik, kjer nekaj let ne kosimo, začnejo vdirati posamezni grmi krhlike in rakite. Vedno več jih je in vedno gosteje rastejo. Trave pod njimi ostanejo v temi in počasi propadejo. Čez nekaj let se tudi ti grmi vdajo in prostor prepustijo drevesom, kot so breze in trepetlike.

Takšno postopno zaraščanje travnika v gozd imenujemo ekološko zaporedje ali sukcesija. Na Iškem morostu lahko že v enem dnevu prepotujete vse stopnje razvoja od travnika prek grmišča v gozd, za kar bi sicer potrebovali več desetletij.

Na tem mestu poteka prava bitka! Rastline se bojujejo za svetlobo, hrano in prostor. Če travnika ne kosimo, ga bodo počasi prerasli grmi in nastalo bo grmišče. Na ta travnik že vdirajo grmički vrbe.
foto: Barbara Vidmar

Ali travniške ptice in metulji lahko živijo v grmovju?
Ne. Njihov dom je travnik. Ko ga začnejo preraščati grmi, ga kosec in druge travniške ptice zapustijo. Po drugi strani zaraščajoči se predeli med travniki dajejo zavetišče številnim drugim vrstam živali in rastlin, zato tudi na Iškem morostu pustimo, da se nekateri predeli zarastejo.
foto: Eva Vukelič

Na mokrotnih travnikih, ki jih že zarašča grmovje, prebivajo nekatere ogrožene ptice, kot so trstni strnad, bičja trstnica, kobiličar in repnik. Če pozorno opazujete, jih boste morda zagledali med grmi.
foto: Peter Buchner

8 Obnova zaraščenih travnikov

Nov dom za kosca

Kmetje so nekdaj mokrotne travnike uporabljali zato, da so na njih pasli živino ali pa so jih pokosili in seno uporabili za krmo konjem in za steljo v hlevih. Danes so skoraj vsi nekdanji mokrotni travniki opuščeni. Takšne površine je namreč zaradi vlage težko strojno kositi, kakovost krme je slabša, stelja pa se v hlevih za intenzivno rejo živali ne uporablja več.

Travniki, ki so bili preveč mokri za intenzivno obdelovanje, so bili najprej opuščeni. Kljub veliki vlagi v tleh jih je sčasoma preraslo grmovje.

Na razmočenih tleh se težki traktorji ugrezajo. Marsikateri mokrotni travnik pokosijo le vsakih nekaj let, ko je bolj sušno. Danes se raba stelje spet uveljavlja pri ekološkem kmetovanju, tudi zaradi skrbi za dobrobit živali v hlevih.
foto: Andrej Medved

Kako smo iz neprehodnega grmišča, ki je na Iškem morostu nastalo potem, ko so bili travniki nekaj desetletij opuščeni, spet dobili travnike? Z velikimi napori smo odstranili gosto grmovje. Zemljišče smo mulčali, zravnali in nato gola tla pustili, da so se postopoma zarasla z rastlinami z okoliških travnikov.
foto: Željko Šalamun

Podoba območja po prvih poskusih obnovitve mokrotnih travnikov. Mokrotni travniki so bili nekdaj razširjeni na večjem delu Ljubljanskega barja. Za njihovo vzpostavitev in ohranitev sta zelo pomembna redna košnja in odstranjevanje pokošenih rastlin, sicer bi se ti predeli že kmalu spet zarasli z grmovjem.
foto: avtor: arhiv DOPPS