Penice Sylviidae
Pisana penica
(Sylvia nisoria)
Samec pisane penice ima spodnjo stran močno grahasto, pri samicah pa je slednja manj poudarjena. V obdobju gnezdenja se te penice zadržujejo v grmih črnega trna, navadnega šipka ali gloga.
Prezimovališča najdemo v vzhodni tropski Afriki. Pri nas je redka poletna vrsta.
Vrtna penica
(Sylvia borin)
Vrtna penica je majhna ptica z zelo kratkim in močnim kljunom, ki je na osnovi siv. Perje je na zgornji strani sivorjavo, spodaj pa belkasto bež. Vrtna penica občasno posnema petje drugih ptičev, celo črnoglavko. Živi zelo skrito v grmovju, zato jo redko vidimo.
Črnoglavka
(Sylvia atricapilla)
Črnoglavka je najpogostejša penica. Najbolj je poznana po jasnem in lepem petju. Samec ima sivkasto perje in sajasto črno “kapo” na glavi, spodaj je sivkasto bel. Samica je bolj sivorjave barve z rdečerjavo “kapo”, spodaj je bež barve.
Večina evropskih gnezdečih črnoglavk prezimuje v Sredozemlju in v severni Afriki. Pogosto jo lahko vidimo v gozdovih z bogato podrastjo.
Rjava penica
(Sylvia communis)
Samce rjavih penic prepoznamo po sivi glavi in kontrastnih svetlih licih ter po rjasto-črnem vzorcu na zgornjem delu peruti. Samica je nekoliko bolj svetlo obarvana. Gnezditveni prostor te penice so odprte pokrajine s trnovim grmičevjem. Najdemo jo tudi v živih mejah in na samotnih drevesih. Občasno rada gnezdi v družbi rjavega srakoperja.
Prezimuje v Afriki, južno od Sahare. Pri nas je pogosta poletna vrsta.
Mlinarček
(Sylvia curruca)
V primerjavi z drugimi vrstami penic se mlinarček pogosto pokaže človeku in poje na drevju. Njegovo petje je podobno tihemu, hitremu čebljanju. Gnezditveni prostor te vrste so polodprte pokrajine z grmičevjem, kot so gozdna obrobja, samotna drevesa na polju, sadovnjaki, pokrajine z mejicami in večji vrtovi.
Populacija, ki gnezdi v Evropi, se seli v jugovzhodno Afriko, predvsem v Sudan, Etiopijo in na Arabski polotok. V Sloveniji je dokaj pogosta poletna vrsta.
Svetlooka penica
(Sylvia hortensis)
Svetlooka penica je svoje ime dobila po zelo svetli šarenici pri odraslih osebkih. Ta postavna penica z veliko glavo in močnim kljunom gnezdi v odprtih gozdovih hrasta plutovca, v borovih gozdovih z bogato podrastjo ali v oljčnih gajih.
Prezimovališča evropskih gnezdečih osebkov so v Afriki, južno od Sahare. Pri nas je redka poletna vrsta.
Žametna penica
(Sylvia melanocephala)
Žametna penica je tipična majhna ptica Sredozemlja. Samci imajo črno glavo z rdečim očesnim kolobarjem in siv hrbet, samice in mladostni osebki pa so nekoliko bolj neopazni. V času gnezditve se vrsta zadržuje v nizkem grmičevju ali goščavi z največ nekaj drevesi. Pogosto jo najdemo tudi v makiji.
Evropska populacija je v Evropi pretežno vse leto, le nekatere se selijo do Senegala in v Sudan. V Sloveniji je redka celoletna vrsta.
Taščična penica
(Sylvia cantillans)
Za samca taščične penice je značilen izrazit bel brk in rjavooranžna trebušna stran. Samice pa s svojim sivim hrbtom in svetlo rjavo trebušno stranjo delujejo bolj svetlo. V obdobju gnezdenja jo najdemo v suhi makiji in garigi, razredčenih hrastovih gozdovih ter na pobočjih, poraslih s trnastim grmičevjem. Prezimuje v afriškem Sahelu. Pri nas je zelo redka poletna vrsta.
Bičja trstnica
(Acrocephalus schoenobaenus)
Za bičjo trstnico je značilno, da poje tudi v letu. Določimo jo po progasti hrbtni strani, ozki beli nadoočesni progi in po smetanasto obarvani trebušni strani. Gnezdi v trstiščih in rogozju z grmovjem. V primerjavi s srpično trstnico bičja naseljuje tudi notranjost Evrope, kjer se njen življenjski prostor poleti praviloma izsuši. V severni Evropi naseljuje tudi območja na visokih planotah. Njena prezimovališča najdemo v Afriki, južno od Sahare.
V Sloveniji je lokalno pogosta poletna vrsta.
Tamariskovka
(Acrocephalus melanopogon)
Tamariskovka se med petjem pogosto oglaša z zateglimi toni, podobno kot slavec. Na terenu jo lahko zamenjamo s podobno bičjo trstnico. Od slednje jo ločimo po rdečerjavo obarvani zgornji strani, temnejšem temenu in beli nadočesni progi, ki deluje kontrastnejše.
Gnezditveni prostor so sestoji trstišča, razredčeni z rogozom in ločjem. V srednji Evropi so večje populacije le ob Nežiderskem jezeru. V Sloveniji je izjemno redka gnezdilka, maloštevilne prezimujejo.
Brškinka
(Cisticola juncidis)
Brškinko prepoznamo po tankem, navzdol upognjenem kljunu in po progasti hrbtni strani. Med značilnim svatovskim letom opazimo še črno-bel vzorec na konicah repnih peres.
Gnezditvena območja najdemo na področjih, poraslih z gostimi sestoji ločja in šašja, najdemo pa jo tudi na ekstenzivno obdelanih travnikih ter občasno v sredozemski makiji. Do 70. let prejšnjega stoletja je brškinka gnezdila v srednji Evropi. V Sloveniji je zelo redka celoletna vrsta.
Kobiličar
(Locustella naevia)
Kobiličarja pogosteje slišimo kot vidimo. Prepoznamo ga po cvrčečem samčevem petju. Po videzu ga določimo po olivno rjavi, temno progasti zgornji strani in po svetlem vratu in prsih.
Gnezdi na vlažnih območjih s steblikami in zelišči, vedno pogosteje pa ga srečamo tudi na suhih, s travo poraslih gozdnih jasah in med mladim rastjem na posekah. Kobiličar je selivka na dolge razdalje in prezimuje v Afriki. V Sloveniji gnezdi in je zelo redka poletna vrsta.
Rečni cvrčalec
(Locustella fluviatilis)
Rečne cvrčalce lahko opazujemo, kako tečejo po tleh sklonjeni in s pokrčenimi nogami ali pa po vodnih bilkah in vodoravnih vejah, ko iščejo hrano. Bolj pogosto pa na območjih v bližini voda slišimo samčevo petje.
Gnezdijo na vlažnih jasah v gozdu, v travniških gozdovih in v visokem grmičevju v bližini voda. Je prvotno vzhodnoevropska vrsta, ki se počasi širi proti zahodu. V srednji Evropi gnezdeče populacije najdemo na Madžarskem in Poljskem. Pri nas je zelo redka poletna vrsta.
Trstni cvrčalec
(Locustella luscinioides)
Za trstne cvrčalce je značilno, da med petjem pogosto razkoračenih nog stojijo na dveh steblih. Med iskanjem hrane lahko tečejo po plavajočih rastlinskih steblih ali pa se smuknejo skozi gosto rastlinje.
Primeren življenjski prostor tega cvrčalca so v času gnezdenja velika trstišča, rogozja ali ločja. V vzhodni Evropi ga najdemo tudi v močvirjih s šašjem. Prezimuje v Afriki, južno od Sahare, maloštevilno pa tudi v saharskih oazah. Pri nas je redka poletna vrsta.
Svilnica
(Cettia cetti)
Svilnica je celoletna vrsta v gosti grmičasti podrasti, pogosto ob robu trstišč in vzdolž voda. To skrivnostno ptico le redko vidimo, njeno prisotnost pa zaznamo po značilnem in glasnem petju. V nasprotju z drugimi trstnicami svilnice pogosto privzdignejo svoj dolgi rep ter občasno trzajo z njim in s perutmi.
V Evropi je pretežno celoletna vrsta, v Sloveniji je zelo redka.
Srpična trstnica
(Acrocephalus scirpaceus)
Srpična trstnica je ena najpogostejših trstnic v Evropi. Od podobne močvirske trstnice se loči po manj izrazitem očesnem kolobarju, nadočesni progi ter po daljšem kljunu in bolj ploščatem čelu. Med iskanjem hrane jo lahko pogosto opazujemo v drevju ali grmovju v bližini vode. V obdobju gnezdenja se zadržuje med trsjem ob ribnikih, jezerih in počasi tekočih rekah. Včasih ji zadostujejo že manjša trstišča.
Prezimuje v afriških savanah. V Sloveniji je lokalno pogosta vrsta.
Močvirska trstnica
(Acrocephalus palustris)
Za močvirsko trstnico je značilno, da zelo rada posnema oglašanje drugih vrst ptic. Ta vrsta trstnice je tipična prebivalka vlažnih grmišč v bližini vode in gosto poraščenih jarkov. Njena prezimovališča najdemo v jugozahodni Afriki. Pri nas je pogosta poletna vrsta.
Rakar
(Acrocephalus arundinaceus)
Rakar je kot drozg velika trstnica. Večkrat ga slišimo kot vidimo, njegovo petje pa je zelo globoko, glasno in daleč slišno. Njegov gnezditveni prostor so trstišča ob jezerih, ribnikih in rekah. Prezimuje v srednji in južni Afriki. Pri nas je lokalno pogosta poletna vrsta.
Rumeni vrtnik
(Hippolais icterina)
Rumeni vrtnik je videti precej nenavadno s svojim dolgim, bodalu podobnim kljunom in poševnim čelom. Hrbtna stran je olivna, spodaj pa je rumenkasto bel. Prav tako ima kratko rumeno obrv, modrikaste noge in raven rep. Gnezdi v razredčenih listnatih gozdovih z veliko podrasti, na samotnih drevesih na polju ter na pokopališčih in večjih vrtovih.
Rumeni vrtnik je selivec na dolge razdalje s prezimovališči v tropski Afriki. Pri nas je redka poletna vrsta.
Kratkoperuti vrtnik
(Hippolais polyglotta)
Kratkoperuti vrtnik je ptica z značilno zaobljeno glavo ter kratkimi zaokroženimi perutmi. Po slednjih in po vrabčevih klicih, ki jih vpleta v petje, se razlikuje od zelo podobnega rumenega vrtnika.
Je vrsta jugozahodne Evrope, ki se širi proti vzhodu in gnezdi že na jugozahodu Nemčije. Večje populacije najdemo na Iberskem polotoku, v severni Franciji in na apeninskem polotoku. V Sloveniji je lokalno pogosta vrsta.
Bledi vrtnik
(Hippolais pallida)
Bledi vrtnik je svoje ime dobil po bledi obarvanosti perja. Zanj je zelo značilno, da pogosto trza z repom in se med iskanjem hrane pogosto zadržuje v visokem grmovju. Življenjski prostor so odprte pokrajine z veliko grmovja in samotnimi drevesi ter bregovi rek. Prezimovališča najdemo v Afriki.
Pri nas je izredno redka gnezdilka Slovenskega primorja.
Severni kovaček
(Phylloscopus trochilus)
Severni kovaček je zelo podoben vrbjemu kovačku. Je olivnorjav zgoraj in rumenobež spodaj. Ima jasno vidno obrv, ki se vleče daleč za oko. Ima svetle noge in je bolj jasnih in čistih barv.
Severni kovaček gnezdi v svetlih listnatih in mešanih gozdovih, vrbovem grmovju in brezovih sestojih. Prezimuje v tropski zahodni in južni Afriki. Pri nas je redka poletna vrsta.
Grmovščica
(Phylloscopus sibilatrix)
Prsi, vrat in obrv so rumenkaste barve, trebuh je bel. Zgoraj je zelenkasta, z več rumene barve na perutih. Ima izrazito rumenkasto obrv in temno očesno progo. Noge ima svetle. Vzleta in pristaja na rastlinju, med katerim se tudi smuka. Grmovščice ponavadi pojejo na vodoravni veji v spodnjem delu krošnje in se vodoravno območno spreletavajo.
Hribska listnica
(Phylloscopus bonelli)
Hribska listnica ima glavo in zgornji del telesa bledo sivorjave barve, perje na repu in peruti pa je rumenozelene barve. Trtico ima izrazito zelenorumeno. Spodaj je bela, noge ima temne. Ob koncu gnezditve odrasle izgubijo večino rumene barve. Rada se smuka med rastlinami, prav tako vzleta in pristaja na rastlinju.
Vrbji kovaček
(Phylloscopus collybita)
Vrbji kovaček je ena izmed najpogostejših ptic v Evropi. Zgoraj je olivno rjav, spodaj bledo bež. Obrv in očesna proga sta manj izraziti kot pri severnem kovačku. Ima temne noge, po čemer ga lahko tudi razlikujemo od severnega kovačka. Med nenehnim iskanjem hrane med vejevjem in listjem ves čas trza s perutmi in repom.