Sinice Paridae in druge
Velika sinica
(Parus major)
Velika sinica je največja in najpogostejša evropska sinica. Prepoznamo jo po črno-beli glavi in črni progi, ki razdeljuje njeno rumeno oprsje. Gnezdi povsod, kjer uspeva drevje, od morske obale pa vse do gozdne meje. Najbolj ji ustrezajo razredčeni iglasti in listnati gozdovi, parki in vrtovi. Pozimi je pogosta obiskovalka krmilnic.
V Sloveniji je zelo pogosta celoletna vrsta.
Menišček
(Periparus ater)
Menišček je najmanjša evropska sinica. Prepoznamo ga po veliki glavi s podolgovato belo liso na tilniku ter po belih progah na perutih. Menišček živi pretežno v iglastih in mešanih gozdovih od nižin do drevesne meje, najdemo ga tudi v parkih in listnatih gozdovih s primesjo iglavcev.
V južni Evropi naseljuje tudi čiste, listnate gozdove. Za gnezdenje uporablja dupla nizko pri tleh, štore, špranje zidov in celo opuščene rove malih sesalcev v tleh. Pri nas je pogosta celoletna vrsta.
Plavček
(Cyanistes caeruleus)
Za plavčka je značilno modro-rumeno perje, po katerem je tudi dobil svoje ime (modro perje na glavi). Naseljuje s podrastjo bogate listnate in mešane gozdove. Pogosto ga vidimo tudi v parkih, na pokopališčih, v vrtovih in sadovnjakih ter v pokrajini s pogostimi živimi mejami. Pozimi lahko to majhno sinico opazimo tudi v trsju, pogosta je tudi ob krmilnicah.
V Sloveniji je zelo pogosta celoletna vrsta.
Čopasta sinica
(Lophophanes cristatus)
Čopasta sinica je svoje ime dobila po koničastem, črno-belem čopku na glavi. Te sinice so navadno manj družabne kot ostale vrste sinic. V nasprotju z večino drugih vrst pogosto iščejo hrano na tleh.
Ponavadi gnezdi v iglastih gozdovih z vsaj nekaj mrtvega lesa, saj si večinoma sama izteše duplo v trhel les. Neredko jo srečamo tudi v parkih, na pokopališčih in na iglastih drevesih sredi mešanega gozda.
V Sloveniji je pogosta celoletna vrsta.
Močvirska sinica
(Poecile palustris)
Močvirska sinica z bleščeče črno kapo se od zelo podobne gorske sinice loči po petju ter po svetlejših licih in bokih ter po krajšem črnem podbradku. Poimenovanje nas lahko malce zavede, saj jo redko najdemo v čistem močvirju. Rajši naseljuje vlažne listnate in mešane gozdove s hrastom in bukvijo. Opazimo jih tudi na samotnih drevesih na poljih, v mejicah, na pokopališčih in večjih vrtovih.
V Sloveniji je pogosta celoletna vrsta.
Gorska sinica
(Poecile montanus)
Gorska sinica se od sorodne močvirske sinice loči zlasti po petju. V gnezditvenem času naseljuje predvsem vlažne iglaste gozdove ter brezove ali vrbove goščave na barjih ali ob vodi. Pozimi jo bomo ob krmilnicah redko opazili, saj se tam pojavlja mnogo redkeje kot močvirska sinica. V alpskih visokogorskih gozdovih jo lahko najdemo vse do pasu ruševja.
Pri nas je dokaj pogosta celoletna vrsta.
Žalobna sinica
(Poecile lugubris)
Za žalobno sinico sta najbolj značilna širok črni podbradek in močan temen kljun. Motno rjavočrno kapo od podbradka ločijo bela lica. Zgornja stran je rjava, spodnja pa umazano bela z bledimi bež boki. Neredko jo vidimo hrano iskati na tleh.
Naseljuje svetle in vlažne listnate ali mešane gozdove v jugovzhodni Evropi. Pogosto so to gozdovi, kjer prevladujeta hrast ali bor, najdemo pa jo tudi v oljčnih gajih ali v visoki makiji.
V Sloveniji je izjemno redka gnezdilka.