Sokoli Falconidae

Postovka
(Falco tinnunculus)

Ujedo golobje velikosti pogosto opazimo, ko nad travnikom ali poljem lebdi na enem mestu. Takrat opreza večinoma za voluharicami, ki med travno rušo ustvarjajo poti in za seboj puščajo izločke, ki sevajo v ultravijoličnem spektru. Te sledi postovka izkoristi, strmoglavi v travo in, če ima srečo, z voluharico ali mišjo odleti proti bližnjemu kolu ali veji, kjer plen poje. Njeno ime je nastalo iz starega imena postojka. Ko namreč zamahuje na mestu, "postane" v zraku.

Spomladi in zgodaj poleti plen odnese dlje stran, saj takrat hrani mladiče. Ker gnezda ne gradi, si mora poiskati primerno mesto, kamor bo znesla jajca. To so navadno stara gnezda vran ali drugih ujed, ki so običajno visoko na drevesu. Gnezdi tudi v luknjah v zidovih in skalnih stenah. Nič nenavadnega ni, če v mestnem jedru Ljubljane in drugih večjih mest zaslišimo glasno oglašanje postovke, saj gnezdi na betonskih policah stolpnic in v zračnikih.

Postovka je v Sloveniji prisotna vse leto in velja za pogosto gnezdilko. Razširjena je po vsej državi, najpogostejša pa je na ravninskih območjih severovzhodne in osrednje Slovenije. Je gnezdilka odprte krajine, gozda pa se izogiba. Naseljuje tudi visokogorje, kjer gnezdi v skalnih stenah.

foto: Tomaž Mihelič

Južna postovka
(Falco naumanni)

Od svoje pogostejše sorodnice navadne postovke se južna postovka loči predvsem v obarvanosti samca. Ta po hrbtu nima pik, je manj grahast po trebuhu in pod očmi nima temnih »brkov«. Najpomembnejša značilnost obeh spolov so beli kremplji (ti so črni pri navadni postovki).

Prehranjuje se z velikimi žuželkami, malimi sesalci in ptiči. Par si gnezdišče uredi v duplih, špranjah in luknjah skalnih sten, v ilovnatih stenah rečnih obrežij, pa tudi v cerkvah in razvalinah. Južna postovka je precej bolj družabna kot postovka. Kjer je pogosta, namreč gnezdi tudi v kolonijah z do 100 pari.

V srednji Evropi je vrsta v preteklih desetletjih doživela katastrofalen upad populacije, zaradi povečane uporabe pesticidov. V Sloveniji je južna postovka kot gnezdilka izumrla v 90. letih 20. stoletja. Danes se posamezni osebki pri nas pojavljajo le v obdobju selitve (najpogosteje maja in junija).

foto: Domen Stanič

Rdečenoga postovka
(Falco vespertinus)

Ta sokol je svoje ime dobil po značilnih rdeče obarvanih nogah. Spola se po obarvanosti perja močno razlikujeta. Samec je enotno temno-sive barve z rdečkastim trebuhom in podrepjem. Za samico pa so značilni rjasto-oranžna obarvanost spodnjega dela telesa, temno-sive peruti s progastim vzorcem in majhna očesna maska s kratkimi »brki«.

V času gnezdenja se rdečenoga postovka zadržuje na barjih, v stepah in prostranih rečnih dolinah. Gnezdi pretežno v vzhodni Evropi, prezimuje pa v Afriki. Druži se v jate, ki pogosto posedajo na drogovih ali žicah in oprezajo za plenom. V Sloveniji vrsta ne gnezdi, je pa redna selivka (april-junij), ki se lahko mestoma, v odprti kulturni krajini pojavi tudi množično (do 100 in več osebkov).

foto: Dejan Bordjan

Škrjančar
(Falco subbuteo)

Škrjančar je hiter in spreten lovec letečih žuželk in ptičev. Odrasle osebke prepoznamo po temno-sivi (skoraj črni) obarvanosti peruti, izraziti črni maski z »brki«, progastemu oprsju in trebuhu ter rdečih »hlačah« (perje okoli nog in pod repom). Gnezdi v starih gnezdih vrane, redkeje tudi v gnezdih srake, grivarja, sive čaplje ali večjih ujed. Pri nas si škrjančar rad izbere gnezdo v logih rdečega bora v bližini voda.

Škrjančar je poletna vrsta sokola, ki oktobra odleti v južno Afriko, v naše kraje pa se vrne konec aprila. Razširjen je po večjem delu Evrope. V Sloveniji je pogost gnezdilec, ki pa se nikjer ne pojavlja v velikem številu. Največ škrjančarjev poseljuje severovzhodno Slovenijo, osrednjo Slovenijo na ravninskih predelih od Kranja do Cerknice, nižinske predele Bele krajine in Vipavsko dolino.

foto: Urša Gajšek

Sokol selec
(Falco peregrinus)

Ko sokol selec opazi plen, s pospešeno hitrostjo tudi do 320 km/h in s skoraj zloženimi perutmi strmoglavi proti njemu. Lovi izključno ptice do velikosti sive čaplje. Od ostalih podobnih sokolov ga ločimo po enotno sivo-obarvani zgornji strani telesa, črno-progastemu trebuhu in oprsju ter značilni črni maski na obrazu s širokimi »brki«. V letu ga prepoznamo tudi po močni postavi, kratkemu repu in širokih perutih.

Vrsta potrebuje varno gnezdišče, ki je navadno na polici ali v skalni steni nad odprto pokrajino, redkeje na visoki zgradbi. Isto gnezdišče uporablja tudi več desetletij.

Sokol selec je v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, doživel dramatičen upad na svetovni ravni, kot posledica uporabe pesticidov (npr. DDT) in preganjanja. To se je zgodilo tudi v Sloveniji, kjer je vrsta danes splošno razširjena in naseljuje večji del države.

Sokola selca bomo našli povsod kjer v hribovitem in gričevnatem svetu najdemo dovolj skalnatih gnezdišč. Najbolj pogost je v Posavskem hribovju, obrobju Celjske in Ljubljanske kotline, Savske ravni in Vipavske doline. Našli ga bomo tudi v večjih alpskih dolinah ter posamično na obrobju Dinaridov, na Krasu in Kraškem robu.

foto: Tomaž Mihelič