Ščinkavci Fringillidae
Ščinkavec
(Fringilla coelebs)
Ščinkavec je naša najmanjša in najpogostejša vrsta ščinkavca. Prepoznamo ga po dvojni beli perutni progi in belih robovih na repu. Samci imajo v pisanem svatovskem perju vpadljivo belo liso na ramenih, modrosivo teme in tilnik ter rožnatorjava lica in prsi. Samice in mladostni osebki so manj kontrastni. Na zgornji strani so rjavosivi, na spodnji pa drap rjavi.
Gnezdi v gozdovih vseh vrst do gozdne meje; v parkih, vrtovih ter skupinah drevja tudi v mestnih središčih. Pri nas je pogosta celoletna vrsta.
Pinoža
(Fringilla montifringilla)
Pinoža je po velikosti in postavi podobna ščinkavcu, le da so sprednji del prsi in rame bolj ali manj oranžne barve, rep je izraziteje vrezan. Samci so v svatovskem perju zelo vpadljivo modročrni po plečih in zgornjemu delu glave. Pozimi je črnina zakrita z rjavkastim robom na peresih. Samice so nekoliko podobne samicam ščinkavca, imajo oranžnorjave prsi in temno lisaste boke.
Pinožin gnezditveni prostor so svetli iglasti in mešani gozdovi tajge, najbolj pa tisti, ki so porasli z mnogimi brezami. Pri nas je pinoža redna zimska gostja, ki se lahko pozimi pojavi v precej velikem številu, ter izjemno redka gnezdilka.
Repnik
(Carduelis cannabina)
Spomladi lahko ob sprehodu po travniku ali polju opazimo rjavosive ptice z močno rdeče obarvanim čelom in oprsjem. To so samci repnikov, ki so zelo vpadljivo obarvani. Samice so rahlo progaste in rjavkasto obarvane z rjavosivim tilnikom. Mladi so močneje progasti.
Repnikov življenjski prostor so odprte pokrajine z brinom, mladim drevjem ali živo mejo. Najdemo ga tudi na resavah, visokih barjih, ob obrobjih naselij in v visokogorju do drevesne meje. Po gnezditvenem času se združijo v velike jate in se klatijo naokoli.
V Sloveniji je repnik celoletna vrsta.
Brezovček
(Carduelis flammea)
Brezovček je majhen, vzdolžno progast predstavnik ščinkavcev. Samca od samice loči rožnato obarvano oprsje in bolj izrazit črn podbradek. Pogosto lahko opazujemo, kako se med iskanjem hrane obeša po storžih smrek, podobno kot nekatere vrste sinic.
Srednjeevropska populacija večinoma gnezdi v iglastih gozdovih Alp, najdemo pa jih tudi na nižinskih barjih in ponekod po naseljih. V Sloveniji je brezovček redka celoletna vrsta.
Lišček
(Carduelis carduelis)
Lišček je eden najbolj pisanih evropskih ptičev. Odrasle ptice imajo rdeče-belo-črni naglavni vzorec in široko rumeno perutno progo, ki je v kontrastu s preostalo črnino na perutih. Mladostni osebki so precej skromneje obarvani in nimajo značilnega naglavnega vzorca. Lišček gnezdi v pokrajini s predeli visokih dreves, divjih zelišč in samotnih sadnih dreves. Ustrezajo mu tudi vasi in urbano okolje.
V Sloveniji je pogosta celoletna vrsta.
Zelenec
(Chloris chloris)
Zelenec je dobil ime po rumeno-zeleno obarvanem perju. Samci so pretežno olivno zeleni, na trtici in spodnji strani pa so rumeno obarvani. Samice so zelenkasto sive in šibko temno progaste, na perutih in repu so manj rumene. Mladostni osebki so močneje progasti.
Zelenec je eden najpogostejših srednjeevropskih gnezdilcev. Najdemo ga v zelo različnih okoljih, od parkov, vrtov pa do mestnih središč. Zunaj gnezditvenega obdobja se pogosto v skupinah klatijo po odprtih pokrajinah, pozimi pa se te skupine občasno združijo v velike jate.
V Sloveniji je zelo pogosta celoletna vrsta.
Čižek
(Carduelis spinus)
Čižek je majhen predstavnik ščinkavcev. Samec je rumeno-zelen z vpadljivim črno-rumenim vzorcem na perutih in repu ter s črnim temenom in podbradkom. Samice so skromno, bolj zelenosivo obarvane in na spodnji strani močno progaste. Tako kot brezovček se tudi ta vrsta med iskanjem hrane obeša po jelšah in brezah, podobno kot sinice.
Gnezdi v svetlih, starih iglastih gozdovih v sredogorju in Alpah. Zunaj gnezditvenega obdobja se čižki pogosto klatijo naokoli, pozno pozimi pa jih lahko v večjih jatah večkrat vidimo v vaseh in parkih. Pri nas je celoletna vrsta, vendar število niha.
Konopeljščica
(Serinus citrinella)
Konopeljščica je majhen, zelenkasto rumen, neprogast ščinkavec. Samec je v svatovskem perju svetlo rumen po obrazu, prsih in trtici, samice pa so bistveno šibkeje obarvane in po spodnji strani progaste. Življenjski prostor so večinoma razredčeni iglasti gozdovi visokogorij, srečamo pa jo lahko tudi na obrobju gorskih vasi.
V Sloveniji je možna gnezditev v Julijskih Alpah.
Grilček
(Serinus serinus)
Samec grilčka ima rumeno glavo, hrbet in prsi s številnimi rjavimi vzdolžnimi progami. Peruti ima temne, peresa pa imajo rumenkaste robove. Samica ni tako rumeno obarvana in je predvsem na prsih bolj progasta. Mladi so bolj rjavkastih odtenkov. Grilček je poznan tudi po energičnem in nemirnem obnašanju.
Kalin
(Pyrrhula pyrrhula)
Pri kalinu imata tako samec kot tudi samica črno »kapo«, debel in kratek črn kljun, belo trtico, črn rep in široko belo perutno progo. Razlikujeta se le po obarvanosti oprsja. Slednje je pri samcu živo rdeče, pri samici pa je rjavkasto sivo.
Gnezditveni prostor kalina so s podrastjo bogati listnati in mešani gozdovi, pogosto pa tudi vrtovi, parki, pokopališča ter osamljena drevesa na poljih. Po končanem gnezdenju se kalini klatijo okoli v družinskih skupinah. Pozimi ga pogosto opazimo kot obiskovalca krmilnice.
Pri nas je pogosta celoletna vrsta.
Dlesk
(Coccothraustes coccothraustes)
Za dleska je najbolj značilna velika glava z močnim stožčastim kljunom. Samci so v svatovskem perju vpadljivo rjavordeče obarvani s temno rjavim hrbtom in belo progo na perutih, samice pa so nekoliko skromneje obarvane.
Dleski gnezdijo v listnatih in mešanih gozdovih. Najraje imajo območja, porasla z gabrom, jesenom, bukvijo ali hrastom. Srečamo ga tudi v travniških gozdovih, parkih in na vrtovih z visokim drevjem. Srednjeevropski dleski so delni selivci, ki se jim pozimi pridružijo še ptice iz gnezdišč na severovzhodu Evrope.
Pri nas je dlesk pogosta celoletna vrsta.
Krivokljun
(Loxia curvirostra)
Za krivokljuna je najbolj značilen močan kljun s prekrižanima konicama, s katerim si uspešno utre pot do semen v storžih. Samci imajo pretežno opečnato rdeče perje, samice pa so rumenkasto zelene s svetlo zeleno trtico.
V srednji in severni Evropi gnezdijo predvsem v starejših smrekovih gozdovih do drevesne meje. V severozahodni in južni Evropi je vrsta odvisna od macesnovega in borovega gozda. Po gnezditvenem obdobju se mladi krivokljuni klatijo daleč naokoli ter se pojavljajo tudi v parkih in na visokih smrekah v vrtovih.
Pri nas je dokaj pogosta celoletna vrsta.
Škrlatec
(Carpodacus erythrinus)
Škrlatec je svoje ime dobil po karminsko rdeči obarvanosti samčeve glave, trtice in oprsja. Samice in mladostni osebki so svetlo rjavi in jih ob nepazljivosti lahko zamenjamo s samicami domačega vrabca. Ta kot vrabec velik ter izredno vitek ptič gnezdi predvsem v delno mokri pokrajini, porasli s številnim drevjem in grmovjem. Najdemo ga tudi v suhi pokrajini, če je tam le dovolj grmovja in bujne zeli. Izogiba pa se povsem odprtih pokrajin in zaprtih gozdov.
Gnezdišča škrlatca najdemo po vsej Evraziji, od Kitajske in Beringovega preliva pa do Baltika. Pri nas je zelo redka gnezdilka, z edinim rednim gnezdiščem ob Cerkniškem jezeru.