Vpijati Coraciiformes

Smrdokavra
(Upupa epops)

Smrdokavra je vrsta, ki je razširjena po vsem svetu. Naglavna peresa, ki imajo črne konce, lahko dvigne v pravo perjanico, ki je edinstvena med našimi pticami. Prepoznali jo bomo tudi po dolgem, navzdol zakrivljenem kljunu in širokih, črno-belih perutih. Zaradi širokih peruti v letu spominja na metulja. Po njenem oglašanju "hup - hup - hup" so ji ljudje nadeli tudi ime "hupkač ali "upkač". To poimenovanje je še danes v uporabi v severovzhodni Sloveniji. Ime smrdokavra pa se navezuje na izločke mladičev v gnezdu, ki so neprijetnega vonja in tako odvračajo plenilce.

Gnezdi v večjih duplih, pogosto v visokodebelnih drevesih v starih travniških sadovnjakih. Posebej ji ustreza, če se v sadovnjaku pase živina, saj je takrat na tleh veliko žuželk, ki jih spretno nabira z dolgim kljunom.

Smrdokavra je selivka, ki se vrne v Slovenijo aprila, odleti pa septembra. Vrsto ogroža izginjanje njenega habitata, denimo visokodebelnih sadovnjakov ali ekstenzivnih travnikov, kot posledica intenzifikacije kmetijstva. Velja za lokalno pogosto gnezdilko v severovzhodni in jugozahodni Sloveniji, razpršeno in v manjših gostotah pa jo najdemo tudi drugje.

foto: Jure Novak

Čebelar
(Merops apiaster)

Čebelar je ena izmed naših najlepše obarvanih ptic, saj ga krasi prav veličastno in eksotično obarvano perje. Sicer gre za vitko ptico z dolgimi in upognjenim kljunom ter z nekoliko podaljšanimi srednjimi repnimi peresi. Običajno lahko čebelarja opazujemo v večjih jatah, saj gre za družabno ptico, ki gnezdi kolonijsko.

Za gnezdenje si navadno izbere visoko ilovnato ali peščeno steno, kamor izkoplje gnezdilni rov z dokaj pravokotno oblikovano vhodno odprtino. Gnezdišča so pogosto v gramoznicah in peskokopih, redkeje v naravnih habitatih kot so rečni bregovi.

Pri nas velja za lokalizirano gnezdilko, ki se pojavlja zlasti v nižinah vzhodne Slovenije, posamezne manjše kolonije pa najdemo tudi drugod. Najbolj znana gnezditvena kolonija je na območju Bizeljskega.

foto: Aleksander Kozina

Zlatovranka
(Coracias garrulus)

Ljudsko ime za zlatovranko je tudi laška ali zlata vrana. Pridevnik “zlata” se nanaša na obarvanost, ki precej odstopa od večine naših ptic, po obliki telesa pa spominja na manjšo vrano, velikosti šoje. Glava, prsi in peruti so bleščeče svetlo do temno modre barve. Ko samec izvaja vrtoglav svatovski let, lahko opazujemo temno modro spodnjo stran peruti. Hrbet ima rdečerjav, močan kljun pa je črne barve.

Zlatovranka se prehranjuje skoraj izključno z velikimi žuželkami, občasno pa jo lahko vidimo, ko ujame kakšno kuščarico, kačo ali miš. Najraje lovi na travnikih, ki so pokošeni, saj tam plen lažje opazi. Gnezdi v drevesnih duplih zelene in črne žolne, pogosto tudi v gnezdilnicah.

Vrsta je bila nekoč v nižinah osrednje in vzhodne Slovenije pogosta gnezdilka. Že v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja pa je doživela strm upad populacij, kot posledica intenzifikacije kmetijstva in izgube gnezditvenega habitata. Med leti 2005 in 2014 je pri nas veljala za izumrlo gnezdilko. V letu 2014 je par zlatovrank prvič znova uspešno gnezdil na Goričkem. Danes velja vrsta za le občasno in zelo redko gnezdilko v Sloveniji.

foto: Alen Ploj